Po dvajsetih letih se je na sceno vrnil eden najbolj odbitih bendov v rock zgodovini - Devo!!! Novovalovci, ki od leta 1972 pljuskajo ob skale glasbenih kontinentov, so album Something For Everybody najavili z nastopom pod olimpijskim plamenom v kanadskem Vancouvru januarja letos. Tu naj mi bo dopuščena prva digresija: videti domače fante No Means No igrati Victory na otvoritvi olimpijskih iger? Neprecenljivo! Kakorkoli, Devo so takrat najavili, da so si v dolgotrajni pavzi nabrali rezerv za sprint, predvsem v plesnih disciplinah. De-evolucija se nadaljuje.

Leta 1972 so stopili na Zemljo v Akronu, Ohio, od koder sta mimogrede tudi ustvarjalca Supermana. Ta je na naš planet prišel s Kryptona, s katerega pa so prišli liki naše recenzije, ni znano. Zagotovo ne iz nam znanega, ker bi šel v tem primeru človek v štiridesetih letih vsaj še enkrat preverit Luno in okolico. Toliko o evoluciji, saj je koncept De-evolucije v tem primeru realnejši. Človek na mnogih področjih neznansko napreduje, a globalno gledano gre za nazadovanje, predvsem tisto duhovno, ki pa je zavito v celofan sreče s takojšnjim učinkom in potemtakem neopazno ter kratkoročno neškodljivo. Devo so konec sedemdesetih in na začetku naslednjega desetletja okupirali naš planet z odtrganimi hiti in dosegli kultni status na obeh straneh velike luže, pa tudi na vseh straneh ostalih velikih luž tega sveta, najprej v Avstraliji. Njihov unikaten stil je bilo težko opredeliti. Skoraj ni žanra, ki ga ne bi vkomponirali v svoj izraz, če pa vsebino recepta zreduciramo na osnovne sestavine - pank, novi val, disko, elektroniko in art rock – ne bomo pokvarili te specialitete, ki se je pripravljala v kičastih loncih znanstvene fantastike in na odbitih živih nastopih s satirično-humornimi in kostumografsko-uniformiranimi začimbami. Vesoljska pokrivala, maske in delavski pajaci so bili stalnica te ameriške pankoidne inačice Kraftwerkov. Po prvem singlu Mongoloid/Jocko Homo se je pojavila še ena najboljših priredb vseh časov – (I Can't Get No) Satisfaction Rolling Stonesov – vse omenjene skladbe pa so bile uvrščene na debi album Q: Are We Not Man? A: We Are Devo!, ki ga je produciral Brian Eno in ki kljub kasnejšim meteorskim uspehom kot je singl Whip It ostaja njihov najboljši izdelek. Že takoj po tem albumu so namreč zapustili začrtano pot panka in zgradili svojo glasbeno ekscentrično avenijo, ki jo je osvetljeval blišč takrat popularne elektronike, na nek način pa so z uvedbo modernih tehnologij zanikali bistvo svoje regresivne filozofije „De-evolucije“. Precizni mehanični udarci po doma narejenih sintetičnih bobnih so nekako prevladali nad kitarskimi rifi, kljub temu pa so vplivali na paleto bendov od industriala do alternativnega rocka, ki se - kot na primer Soundgarden - niso mogli upreti njihovi Girl U Want.

„What we do/ Is what we do/ It’s all the same/ There’s nothing new!“

Citat iz komada What We Do in vse zgoraj našteto velja tudi za današnji Devo. Devo reciklira stari zvok in dela Devo! Od predzadnjega, osmega albuma Smooth Noodle Maps je minilo že dvajset let. So še eni izmed mnogih dinozavrov, ki so prilezli iz svojih lukenj in iščejo plen s pomočjo modernih orožij, ki so z razcvetom računalniške tehnologije dosegla neslutene možnosti. Četverec že skoraj šestdesetletnikov sestavljajo brata Casal in brata Mothersbaugh, na mestu ritmičnega krmarja pa je bobnar Josh Freese, ki si je izkušnje nabiral že pri Nine Inch Nails in Guns N' Roses. Plošča Something For Everybody je izšla za gigantski Warner Bros, ki pa jim je že enkrat - v začetku devetdesetih – obrnil hrbet zaradi komercialnega fiaska, ki ga je povzročil prav pretiran odmik k sintetičnemu popu. Luč sveta naj bi plošča uzrla že lansko leto, a so se odločili, da bo na njej potreben radikalen remiks. In res, plošča deluje sveže – tak naslov, Fresh, nosi tudi prvi singel z nje - a nikakor se ne moremo izogniti mnenju, da bi lahko izšla v formatu EP-ja. Kljub temu, da na trenutke preseneti z devovskimi rešitvami - vzkliki in podaljševanjem vokalov - kljub temu, da vas očara s kraftwerkovo hladno robotizirano preračunljivostjo, podkrepljeno z vražjimi glasovi in zvoki japonskih digitalnih ur iz osemdesetih let, kljub temu da ob njej starejša generacija izklopi zvok pri igranju domačega fliperja, mlajša pa pri video igricah, saj jim vse te zvoke nadomesti Devo, bi bila lahko plošča še bolj zreducirana, kot je bila s prvotnih šestnajstih komadov, ki so jih na spletni strani ponudili svetu v glasovanje. Moč komadov na drugi polovici albuma namreč splahni, repetitivnost povzroči dolgočasje, iz katerega vas ne dvigne modra energijska vesoljska tabletka, niti zvonovi Camea, kaj šele najbolj komercialna faza Human League v Later Is Now ali za Devo presenetljiva klavirska in že malo patetična No Place Like Home.

Mogoče pa je bil ravno to namen Deva - da se na plošči Something For Everybody za vsakogar najde nekaj.

pripravil Robert Suša