Dina Jashari: Rastenija bez koren
samozaložba, 2025
Makedonska pevka in producentka Dina Jashari že nekaj let gradi svoj pretanjen glasbeni jezik, v katerem se srečujejo sodoben pop, neosoul, jazzovsko občutene aranžerske rešitve in subtilni vplivi elektronske produkcije – od francoskega electro housa, pa tu in tam celo do dembow ritmov. Njeno glasbo zaznamujejo zadržana čutnost, nežna liričnost in izrazito senzibilna produkcija. Debitantski album Rastenija bez koren je rezultat večletnega ustvarjalnega zorenja, nastajal je na različnih lokacijah in v različnih časih, toda Jashari mu je v zvoku uspela vdahniti organsko celovitost, tudi v sodelovanju z dolgoletnim sodelavcem – producentom Dragijem Ivanovom, diplomantom akademije za glasbo Berklee, ki s subtilnim posluhom za podrobnosti dopolnjuje Dinin introspektivni glasbeni izraz.
Največja moč albuma Rastenija bez koren je zagotovo v njegovem vokalno-inštrumentalnem tkivu, ki v regionalnem kontekstu občutno izstopa. To ni plošča, ki bi stremela k monolitni, sodobni, naj bo botoks- ali amfetaminski- pop produkciji, temveč je skrbno obrtniško opremljena zloženka pesmi, ki nagovarjajo z občutkom in razpoloženjem. Minimalistična raba sintov, izmenično mehka ritmika in atmosferična elektronska ozadja tvorijo vlažna okolja, v katerih se vokali lahko razpirajo v bujne cvetove. Jezikovno ima makedonščina posebno težo – zvočno mehka in poetična že sama v sebi v Jasharini izvedbi za tuje uho deluje kot dodatna tančica, ki poglablja čutni učinek. Dina nadaljuje najbolj lirično linijo makedonskega alterpopa Foltina in drugih. Naslovna Rastenija bez koren in skladba Ne sum tvoj son sodita med najbolj zrele pesmi avtoričinega dosedanjega opusa. Po zanimivosti izstopa tudi Gradot, ki v svojem prikritem housovskem utripu deloma prikliče v spomin Prince$$ Donatsu, še en zanimiv, a nikoli zares realiziran glas makedonske scene. Dzidovi prepriča s počasnim ambientalnim reaggeton nastavkom in izjemno ujemajočo, filingaško učinkovito uporabo poenostavljenih sintetičnih gamelanov, album pa zaključi Krevka, pretanjeno spisana skladba, ki s sodelovanjem Foltinovca Branislava Nikolova oziroma Pijana Slaveja, filmskega skladatelja ter pianista Duka Bojadžieva in kitarista Luke Toševa vzpostavi dialog z bogatimi plastmi makedonske glasbene sodobnosti in preteklosti. Nekaj manj domiselne inštrumentalne produkcije kljub finim vokalnim rešitvam najdemo denimo v skladbi Moreto me tera da mislam in njenem nadaljevanju Raboti što nemaat smisla. Na tem konkretnem mestu preizkušanje fusion elektronsko-jazzovskih formatov deluje predvsem šibko derivativno in preslabotnega značaja, takšna puhlost pa se v ploščo razrašča tudi drugod, v drugih žanrskih fantazmah, a pretežno precej blago. V podobni nevarnosti se tu in tam znajdejo tudi vokalni aranžmaji.
Prav takšne šibkosti, ko pesemsko jedro nekoliko popusti pod težo produkcijskega tavanja in šibkega tipanja navzven, povzročijo, da album v svojem teku do polovice že začenja izgubljati začetni naboj, ob občutku, da smo se znašli na repeat, še preden je celota pretekla svoj prvi loop. Namesto da bi pesmi že preizkušeno produkcijo vodile, se zdi, da včasih postanejo njen stranski proizvod. V nadaljnjem razvoju bo ključno – tako za Jashari kot za številne druge mlade ustvarjalce – da uspejo v ospredje ter kot okvir postaviti pesem in ne neskončnih možnosti produkcijskega preizkušanja in stilskih variacij. Tu se prav hote ponuja referenca na zimzeleni Daft Punkov Discovery, ki morda ni neposredna referenca Jashari in združbe, a se v srčiki nekaterih skladb neizogibno sliši tudi njegov daljni odmev. Brez pesemskih jeder tistih komadov – kljub vsej produkcijski iskrivosti – album ne bi bil to, kar je. Ob tem pa nas zalezuje tudi grenka, morda že kar boomerska slutnja generacijskega razkoraka – zdi se, da aktualnim mladim ustvarjalcem pogosto manjka kontinuitete z živim koncertnim izročilom, ki je generacijam pred internetno dobo dajalo predvsem fizično zvočno izkušnjo. Upamo, da s takšno kritiko ne gre za nostalgijo, temveč za občutek, da so mnogi danes odlični v introspektivni zvočni artikulaciji, a redkeje oziroma le zelo počasi razvijajo ostrino in oprijemljivost, ki jo sproži izkustvo odra in publike, z odra in, ključno, iz publike, pred klubskim ozvočenjem, v dimu, z decibelskimi volumni v trebuščkih, pa četudi so muzike lahko nežne. Morda mladi na splošno manj obiskujejo koncerte, posebej po pandemiji, morda gre za težavo dostopnosti – pomanjkanja možnosti v regiji, narava klubske samoraslosti se je de facto močno spremenila in tudi zoglenela v nič (...), morda pa celo ni več veliko bendov, ki bi še raztezali izkušnjo izpred desetletja, dveh, treh tudi v aktualni trenutek. V tem smislu Rastenija bez koren ni le intimen portret ustvarjalnega zorenja, ampak tudi še en dragocen dokument svoje dobe – tako v vseh svojih potencialih kot v slepih pegah.
Dodaj komentar
Komentiraj