Pampa, 2013

DJ Koze oziroma Stefan Kozalla je bil od nekdaj kategorija zase, subtilni dadaist v monolitni testosteronski techno gardi. Nedvomno eden tistih redkih didžejev, ki znajo tudi iz hudo groznih komadov narediti noro hud set. Zadeva se seveda ne skriva le v vrlini, temveč veliko doprinese tudi inteligentni smisel za absurdni humor. Nekoč član hamburške hip hop zasedbe Fischmob, nato mnoga leta upravičeno najbolj priljubljen nemški didžej in eno izmed imen kölnske založbe Kompakt v njenih najboljših letih. Nato je leta 2009 zagnal lastno založniško hišo, poimenovano Pampa, ki pa se zaenkrat žal ni mogla pohvaliti s kakšnim resnejšim presežkom. Pri njej so do sedaj izdali plošče na primer Isolée, Robag Wruhme, Lawrence in Ada, v letošnjem letu pa je od tam končno prišla tudi Kozejeva dolgo pričakovana dolgometražna plošča, ki pa je dejansko šele njegov drugi pravi album. Nadel mu je naslov 'Amygdala', kar je latinski edninski izraz za centre v možganih, ki imajo prvenstveno opraviti s spominskim procesiranjem in čustvenimi reakcijami. 

Prvo, kar pri tej izdaji zagotovo pade v oči, so mnoga gostovanja. Tako so se med drugimi tukaj poleg že prej omenjene Ade znašli tudi »zvezdniki« Caribou, Matthew Dear in Apparat, s čimer pa Koze ni nujno naredil velike usluge svojemu izdelku. Tako bi morda celo z veseljem lahko eliminirali zvonko mehkobni vokalni prispevek Dana Snaitha, torej Caribouja v uvodnem komadu, naslovljenem s sodobnim spletnim idiomom 'Track ID Anyone?'. Nedvomno se bolje izkažejo manj znani oziroma neznani Dirk von Lowtzow, Milosh ter duet Thomerle in Maiko. Zaresni favorit s plošče pa je vsekakor komad 'Ich Schreib' Dir Ein Buch 2013', kjer gre za predelavo komada pred dobrimi desetimi leti preminule dive Hildegard Knef, nekakšne nemške Majde Sepe. Gospa je očitno ljuba Kompaktovim varovancem, saj je v lanskem letu izšla plošča remiksov njenih komadov izpod prstov legendarne ekipe Whirlpool Productions. 

Izpostaviti velja še komade 'Royal Asscher Cut', 'Marilyn Whirlwind' in zaključnega 'NooOoo'. Nasploh je 'Amygdala' polna majhnih in nekoliko skritih detajlov, ki sežejo v srce, vendar pa se težko kosa z izvrstnim predhodnikom 'Kosi Comes Around' iz leta 2005. Iz 'Amygdale' skorajda veje posledica biografskega dejstva, da je gospod Kozalla v svojih štirih desetletjih obstoja nešteto noči preživel v klubih s preglasno tuc-tuc-tuc glasbo, saj je pričujoča zadeva naravnost božajoča. Koze pa očitno zadosti pameten, da mu je jasno, da za optimalen učinek ni nujno gumbov vselej privijati do konca ... Balzam za »sprerejvano« uho in dušo.