Because Music, 2012

Prvenec britanskega kvarteta Django Django, ki ga bomo poslušali v današnji Tolpi, je ob izidu požel precej pozitivnih kritik, ki so opevale njegovo inovativnost, eklektičnost in živahnost. Albumu teh kvalitet res ne moremo oporekati, žal pa poleg njih ne ponuja kaj dosti drugega. Nekaj prijetnih prebliskov sicer lahko slišimo, a kot celota se plošča Django Django v zgodovino ne bo zapisala kot eden izmed vrhuncev leta 2012.

V slabih petdesetih minutah poslušalcem namreč ponudi precej premalo tistih občutkov, zaradi katerih sploh poslušamo glasbo. Jasno je, da vsak od nas v muziki išče druge kvalitete, verjetno pa se strinjamo, da od nje pričakujemo vsaj, da nas tako ali drugače, fizično ali psihično, gane in na nas pusti nek močnejši pozitiven vtis. To lahko stori s pomočjo zanimivih besedil, nalezljivih melodij in ritmov, bogatih tekstur in podobnega, predvsem pa s posedovanjem tistega težko določljivega presežka oziroma avre. Zdi se, da Django Django presežne vrednosti niso mogli pričarati na organski način, zato so se trudili s potencialno potentnim mešanjem različnih glasbenih spojin, ki pa same po sebi niso bile zadosti močne, da bi bila lahko končna celota večja od vsote vseh svojih delov. Teksti zasedbe so preprosto preveč povprečni, melodije so medle, eksperimentiranje se zdi preveč rezervirano, na čisto telesni ravni pa se plošča poslušalca tudi ne dotakne. Namesto razgibane in prijetno nenavadne plate smo tako zaradi eklekticizma in brkljanja dobili nefokusiran in raztresen izdelek.

Modus operandi plošče je sicer preoblačenje angleškega akustičnega rocka in zasanjanega dream popa v odpuljene sintetične teksture in sposojene maske najrazličnejših preteklih glasbenih tradicij. V temeljih komadov tako lahko zapazimo sledi legendarnih psihadelikov iz šestdesetih, Donovana in The Youngbloods, ter novejših izvajalcev kova Beach Fossils in Yuck, pa tudi zametke Echo & The Bunnymen in ostalih postpunkerjev. Elektronske glazure, ki so bile verjetno namenjene bogatenju plošče, pa le izpostavijo njeno hladno in neosebno naravo, oziroma na nekaterih mestih delujejo prav nadležno, naprimer v komadu Default, kjer loopan ritmični vložek v refrenu pokvari sicer popolnoma solidno pesem.

Nekaj svetlih točk na albumu vseeno lahko najdemo. Firewater je simpatična poletna poskončnica, ki z vztrajnim grooveom spominja na Canned Heat, s sproščeno atmosfero pa na Beach Boyse. Duh slednjih je prisoten tudi v odličnem garažnem štiklcu Life's A Beach, ki spominja na preproste, a intrigantne pesmi z legendarnih Pebbles kompilacij. Potrebno je omeniti tudi, da je produkcijsko in izvedbeno plošča na zelo visokem nivoju ter da so Django Django v svoji koncertni ediciji verjetno precej bolj zanimivi. Upajmo, da jih bomo imeli kdaj priliko videti pri nas, do takrat pa bomo tale prvenec verjetno le občasno vzeli s police.