Season Of Mist Underground Activists, 2017

Tokrat se s Tolpo bumov spuščamo v svet avantgardnega ekstremnega metala, kot se to - na najbolj skromen in previden način - rado reče za glasbo Dodecahedron. Na tem mestu se jim posvečamo prvič, zato se spodobi, oziroma je primerno in zveličavno, da vam predstavimo njihovo zgodovino. Bend obstaja od leta 2006 in prihaja iz Tilburga na Nizozemskem, še pred Dodecahedron pa so nosili ime Order Of The Source Below. Nase so prvič glasneje opozorili s svojim zloglasnim istoimenskim debijem Dodecahedron, ki je v letu 2012 potrdil možnost nadaljnega razvoja in eksperimenta znotraj death/black žanrov, kot to že nekaj let počnejo Gorguts, Deathspell Omega, Krallice, Blut Aus Nord, Ulcerate, Portal in še vrsto drugih. Vešče igranje, kompleksnost, progresivnost, momente katarzičnosti in hkrati tesnobe smo torej sledili že z njihovim prvencem, ob najavi konceptualnega albuma dolgih pet let kasneje pa se Dodecahedron zdaj vračajo z albumom Kwintessens.

Dodecahedron ali po naše dodekaeder, ki velja za simbol moči bele in črne magije, sestavlja dvanajst pravilnih petkotnikov zvezdaste oblike. Po Platonu je dodekaeder geometrijsko telo, ki se najbolj približa krogli, predstavlja univerzum ter 12 astroloških znamenj. Aristotel je po njem uvedel peti element – eter, poleg ognja, vode, zemlje in zraka. Znotraj različnih kultur velja kot razlaga za nekaj večjega. Dodecahedron kvintesenco albuma predstavljajo s komadi, poimenovanimi po geometrijskih telesih tudi drugih platonskih elementov, kot so Tetrahedron z elementi ognja, Hexahedron z elementi zemlje in Octahedron z elementi zraka, poleg štirih Prelude, Interlude, Finale in naslovnim Dodecahedron, kot omenjeno, elementom etra.

Glasba na Kwintessens se vzpenja s točke, na kateri se je sklenil že omenjeni prvenec. Novi album je polje različnih kontrastov, slojev in atmosfer, in skozi koncept deluje še bolj dodelano kot predhodnik. Spet tu naletimo na trenutke kaskadskega black metala, tehnično dovršenega in brutalnega death metala; segmente, v katerih se vsi elementi in vloge nikoli ne srečajo temveč zgolj za nekaj časa shajajo; skrajnosti in bizarnosti v smislu »lažjih« in ušesu prijaznejših motivov, ob katerih pa upanje kljub vsemu ne obstaja. Disonantni prijemi še vedno v prevladujejo, ponekod tudi v čistejši skoraj akustični formi, s katero oblikujejo občutja svobodnejših jazzovskih form. Vokal povečini drži organskost različnih hropenj in globokega ječanja, s katerimi vsa glasba pridobi na še dodatni umazaniji, neprijetnosti in brezupu. Barbarskost Dodecahedron ob vsej apokaliptičnosti niti za kratek čas ne uzre luči na koncu tunela, tudi če se na prvi posluh še zdi drugače. Zvočnost plošče je ob prvih nekaj poslušanjih težko sledljiva, ideje na vseh nivojih komadov namreč vztrajno vznikajo spet in spet ob vsakem vnovičnem poslušanju.

Vsak komad albuma Kwinessens je umeščen v konceptualni krog, v katerem se vrtijo razmisleki o eksistenci in pesimizmu, ki spada zraven, o pogubi in odrešitvi. Kljub temu da je album nekoliko krajši, vsakič znova deluje obvezujoče in mogočno v svoji zasnovi in ideji. Vsekakor je to še en biser trših glasb, na katerega je bilo vredno tudi dolgo čakati. Deodecahedron se od prvenca premikajo dalje k še bolj radikalni in tehnično dovršeni izvedbi godbenega terorja.