Leisure System, 2017

V današnji Tolpi bumov se posvečamo nadaljevanju zgodbe konceptualnega presežka producentskega dvojca z izredno obsežno, raztreseno in razpršeno diskografijo. Popolnemu nepoznavalcu le stežka v nekaj stavkih orišemo življenjsko delo in pomen detroitskega glasbenika s podpisom Gerald Donald, k čemur gotovo pripomore dejstvo, da je od samega začetka svoje glasbene kariere v devetdesetih identiteto praviloma vedno zakrival za premnogimi psevdonimi, ki jih nato širše predano občinstvo skoraj obsesivno sestavlja v zaključeno celoto. Donaldovo ime je zato danes lažje pripisati nekdaj skrivnostnim projektom in jasno je, da je v sodelovanju s preminulim Jamesom Stinsonom med drugim odgovoren za dela dvojca Drexciya. Prav tako gotova je njegova vloga pri projektu Dopplereffekt, ki ga tvori z To Nhan Bertel in pod katerega se podpisuje z imenom Heinrich Mueller oziroma z Rudolf Klorzeiger, kot velja za danes obravnavan, njun zadnji album.

Donald in Bertel dajeta opolnomočenim konceptualnim prvinam vsaj tolikšen pomen kot sami glasbi. Po desetih letih s svojim tretjim albumom, imenovanim Cellular Automata, nadaljujeta z začrtanim znanstvenim, matematičnim in fizikalnim fetišizmom. Če povzamemo njune besede, Dopplereffekt koncepte predstavlja z glasbenimi podatki ali drugače, fizično realnost lahko po njunem ujamemo v glasbene aranžmaje in atmosfere ne glede na abstraktnost idej, predstavljenih v zvočnih zapisih. Od prvega albuma, umeščenega na Hellovo založbo International Deejay Gigolo s takrat močnim electroclash zvokom, pa vse do aktualnega je skozi delo treh plošč in z odmikom od plesišč očitna progresija koncepta, s tem pa jasno tudi samega zvoka.

Estetika znanstvenega futurizma se s fetišizacijo matematičnih in fizikalnih teoremov kaže tako v najbolj očitnem – tako v naslovih komadov na plošči kot tudi v programski natančnosti produkcije posameznih glasbenih del. Dopplereffekt se s poslušalcem poigravata s skoraj oprijemljivimi teksturami, ki se konstantno gibljejo po stereo prostoru. Postavitev elementov zgolj na levo ali na desno stran zvočne krajine pustega in preciznega sveta Cellular Automata na trenutke deluje celo prelivajoče in slika njegovo detajliranost. Minimalistični elektro purizem, nekajkrat okrašen z vokali in brez kakršnihkoli tolkalskih elementov, poslušalcu ponudi občutek ambientalnejših del, a so ta preveč razgibana in energična, da bi jih v resnici lahko zreducirali na tako oznako. Sprva navidezno enostavna forma temelji na drznih, mistično delujočih elementih in nas vselej pušča v negotovosti.

Zdi se, da Dopplereffekt synthe uporabljata kot orodje posnemanja in zrcaljenja naravnih fenomenov, potisnjenih v njihovo skrajnost. Če sta se v preteklosti morda poigravala z idejami mehanične učinkovitosti tretjega rajha v kombinaciji z avtomatizacijo in industrializacijo Detroita, gresta glasbeno z albumom Cellular Automata dalje v prihodnost. Glasba gre onkraj sveta, obremenjenega s človekovimi aferami, in nas postavlja v hipnotičen svet univerzalnih zakonitosti. Izotropija, dvignjena kolektivna zavest in eksponentni razkroj so zgolj trije termini, uporabljeni v naslovih komadov, ki izvrstno ujamejo atmosfero glasbe ter potrjujejo analitičen in globoko premišljen pristop dvojca k ustvarjanju konceptualnih zvočnih del.

Album Cellular Automata ne preseneča in nas ne postavlja v prostor neudobja. Morda dodamo, da si od projektov Geralda Donalda tega niti ne obetamo, saj je njegov glasbeni izraz že sam po sebi edinstven. Skupaj s To Nhan sta nam Dopplereffekt s to ploščo v svoji elektro konservativnosti ponudila aktualno inovativen in svež zvok, ki se je zmožen izredno dobro pozicionirati znotraj scene aktualne elektronike. Zdi se, da dolgometražec služi kot nadaljevanje zgodbe, kot košček v mozaiku širše in daljnosežnejše vizije, podkrepljene s konkretno, dobro, natančno oblikovano zvočno krajino, v kateri se poslušalec z veseljem izgubi.