doseone & Steel Tipped Dove: All Portrait, No Chorus
Backwoodz Studioz, 2025
Podobno kot pred slabim mesecem se v Tolpi bumov tudi tokrat posvečamo založbi Backwoodz Studioz. Pri naboru glasbenikov se ne bomo osredotočili na njene glavne adute – woodsa, Elucida ali dvojec Shrapknel. Fokus bo na albumu All Portrait, No Chorus, ki ga je odrimal veteranski raper doseone, poznan po založbi in kolektivu Anticon iz časa preloma tisočletja in tudi po svoji ekscentrični rabi glasu. Doseone oziroma Adam Drucker je eden najbolj samosvojih pojavov ameriškega hiphop podtalja.
Kolektiv Anticon, na čelu katerega je bil pravzaprav vsa leta njegovega obstoja, je deloval kot edinstvena platforma za indie hiphop, ki se je porajal med različnimi sodelovanji in solo podvigi tesno povezane skupine mladih raperjev in producentov. Pri mnogih sodelovanjih lahko sedaj zasledimo tudi doseonea z njegovo nezgrešljivo prezenco. Hiphop, ki so ga gojili anticonovci, se je intenzivno spogledoval s kitarskimi godbami, ambientalno in eksperimentalno glasbo ter performansom. Morda najbolj dovršen projekt iz tega delovanja je prav trio Clouddead, ki so ga sestavljali Odd Nosdam, Yoni Wolf in seveda doseone, vseskozi vodilni člen gojenja nove fuzije hiphopa in bolj avantgardnih glasbenih praks.
Po razpadu kolektiva je Drucker fokus ohranil na lastnih projektih, predvsem kot solo izvajalec in kot del dvojca Themselves, kasneje preprosto preimenovanega v Them. Počasi je prenehal izdajati hiphop, napisal je nekaj glasbenih ozadij za videoigre, izhajati so začele tudi ponovne izdaje njegovih preteklih sodelovanj, ki so dosegle kultni status. Leta 2023 je izdal še album North American Adonis, na katerem se je združil s starima anticonovcema Jelom in Buck 65-om. Album ni bil odmeven. Šlo je namreč bolj za dokončanje tega, kar so začeli ustvarjati pred več kot dvajsetimi leti. Zdelo se je, da je doseone že povedal, odpel in odrapal svoje.
Nato pa je založba Backwoodz Studioz najavila izid plošče All Portrait, No Chorus, na kateri se je doseone pobotril z znancem Steel Tipped Dovom. Producent, raper in zvočni inženir, ki je pri založbi nabral kup referenc za produkcijo, snemanje, miksanje in mastering, se je redno podpisoval pod produkcijo na dobršnem delu izdaj založbe. Njuna združitev se ne zdi napačna, vseeno pa namiguje na nove horizonte. Glede na Druckerjevo zgodovino eksperimentiranja z zvoki, ki so za hiphop pogosto neznačilni, ponavadi na posluh lahkotnejši in subtilnejši, je Steel Tipped Dove produkcijsko tako zaplaval v subtilnejše in ambientalne vode. Zvočno plošča deluje drugačna in zelo sveža. V beatih bolj čutimo željo po ustvarjanju duševnega prostora kot pa nekega agresivno fizičnega ozadja, čez katerega bi raper nasnel misli. Namesto tega v ospredje stopijo mehkejši sintetizatorji in eksperimentalna obdelava vzorcev.
Doseone v zvočno krajino vstopa pričakovano spretno. Njegov glas se zvija, lomi, dviga, spušča in se s podlagami spaja na izvirne načine. Vedno ritmično, teksturno in melodično preseneča. Nedvomno lahko govorimo o še enem izjemno razgibanem inštrumentu, ki ga je Drucker skozi leta dodobra uglasil. Zvočno je album izdelek, ki bi ga lahko pričakovali od Druckerjevih prejšnjih projektov, hkrati pa producent Steel Tipped Dove na svoj, doslej še neslišan, toda skoraj že znan način opolnomoči njegov glas.
Četudi je glas doseonea na albumu All Portrait, No Chorus zelo impresiven, je morda najbolj dih jemajoč komad prav tisti, v katerem se glas umiri v nizek brneč ton in produkcija ustali v melanholično zanko. V komadu Untouchable se Drucker vokalno prizemlji, Steel Tipped Dove pa z izjemno prefinjenim čutom z manj naredi več. V enostavni perkusivni zanki, dopolnjeni z bledečimi in med seboj odmevajočimi vzorci in sinti, se znajde vokal, ki sodeč po zvoku pripada osebi, vdani v usodo. Pripovedovalec se zdi popolnoma sprijaznjen, popolnoma užaloščen in nepopisno razočaran nad svetom, ki ga opisuje. Njegov flow je umerjen, v primerjavi s preostalimi komadi je počasen, vseeno pa slutimo njegovo razigranost predvsem v rimah in oblikovanju verzov, ki se med seboj prelivajo skoraj neopazno, elegantno in iz rime v rimo nakopičeno. Komad je mojstrsko odrapan in sproduciran. Je subtilen melanholični kroše albuma.
Na albumu se doseone sooča s tematikami starosti, ironije, depresije, nasploh pa zveni, kot da poskuša nasloviti absurdnost življenja, ki ga je doletelo. V tretjem komadu Went Off se nasmehne, ko opisuje interakcijo z modelom z ajavasko, ki ga intenzivno posede in ga sprašuje, ali mu je všeč Eminem. Na albumu se predstavi še nekaj starih mačkov, ki jih je doseone že lep čas želel povabiti k sodelovanju. V komadu slišimo samoironičnega art raperja Open Mike Eagla, poleg njega pa se zvrstijo še M. Sayyid, billy woods in Myka 9. Vsi dopolnjujejo zgodbo, ki jo Drucker vleče iz lastnih izkušenj in premišljevanj. Album je vsebinsko smiselno zaokrožen, veterani z besedami spretno opisujejo in prepletajo osebno, čustveno, bravado ter družbeno in politično. Vse ovito v tančico samoironije in zdravega posmeha.
Vsi sodelujoči so k izdelku doprinesli lastno perspektivo, obenem pa jim je uspelo ohraniti celostno strukturo, s čimer se je založba Backwoodz Studioz spet dokazala kot edinstvena platforma za gojenje avantgardne raperske tradicije. Vrnitev doseonea v svet rapa pod varstvom te založbe in ob boku producenta Steel Tipped Dova pokaže, kako svež je še lahko glasbenik veteran. Da še lahko pokaže zobe in še zna izvirno pristopiti k ustvarjanju komadov. Na albumu All Portrait, No Chorus ga slišimo kot prekaljenega raperja z veliko izkušnjami, ki ga ne ovirajo, temveč so kot veter v njegova krila.
Dodaj komentar
Komentiraj