billy woods: Golliwog
Backwoodz Studioz, 2025
Billy woods je precej poseben mož raperskega sveta. Velemojster abstrakcije, izvenserijski komentator, entuziast afriške zgodovine, poznavalec kolonializma in večni pesimist, ki od poslušalcev zahteva, da ga preprosto kličejo woods, pisano z malimi, ker se na billyja sploh ne odziva. Od začetka kariere sloni za estetiko, kjer se slika z roko pred svojim obrazom, s čimer množicam ostaja neprepoznaven. Raperski veteran je v vseh teh letih iz ničle ustvaril pravi podtalni imperij, pod okriljem njegovega založniškega otroka Backwoodz Studioz se namreč skrivajo tudi podzemni mogotci tipa Elucid, Cavalier, PremRock, ShrapKnel, Fatboi Sharif, Blockhead, Defcee, norveški jazzerji Økse, po novem pa celo Dose One in drugi. Raperski veteran je pravzaprav deklariran pesimist, obdan z večno psihozo, ki prisega na konsistentnost in artizem.
Pisati o woodsu je za recenzentsko sekcijo verjetno ena najzahtevnejših in najbolj nehvaležnih nalog znotraj polja hiphopa. Večplastnost z vsakim novim posluhom prinaša kopico svežih dognanj, a hkrati še več vprašanj, brskanja za referencami, ki jih eno za drugo niza woods, iskanja zgodovinskih dejstev, precejšnjo mero subverzivnosti in navsezadnje vseprisotne političnosti. Njegovo zajetno solistično diskografijo, popestreno z albumi dvojca Armand Hammer, kjer se mu pridruži še Elucid, vedno znova ocenjujemo za nazaj, to pa zato, ker albumi, ki jih poznamo do najmanjših podrobnosti, leta kasneje prinašajo nove uvide in vpoglede. Jebiga, woods je raperski Lynch.
Njegov osmi solistični pridelek Golliwog mu, kot vsak nov album doslej, prinaša falango novih poslušalcev, hkrati pa gre za njegov prvi album po epskem Maps, ki je pred dvema letoma osvojil naziv album leta na našem radiu. Golliwog je sicer srhljiv, lutki podoben lik, običajno upodobljen kot cunjasta punčka, ki se dela mrtvo, ustvarila pa jo je karikaturistka in pisateljica Florence Kate Upton. Gre za nekakšno preobrazbo rasističnih karikatur otroških zgodb poznega 19. stoletja. Njen nasmeh postaja z vsakim pogledom bolj grozeč in preteč, britanski tržniki pa naj bi jo v 20. stoletju uporabili kot nekakšno zloveščo oziroma zlonamerno podobo.
Woods je popoln antipod ikonografije generacije raperskih prvokategorniških mogotcev iz tako imenovanega zlatodobnega obdobja. Hvalisanje, jeznoritost, agresivnost, pompoznost, tekmovalnost in iskanje blišča generacij pred njim sam tokrat menja za novo dozo afropesimizma, pozicioniranja temnopoltih v družbi, vpogled v suženjsko politično zgodovino, krutost kapitalizma, Cijine metode mučenja, nasilje za domačimi zidovi, antikolonializem, sistemski rasizem, tegobe modernega življenja, stanje afriške diaspore in sorodne vsebine, vpete v nenehno angažirano socialno komentiranje. Vsebina sledi političnim idealom, prevzetim od njegovega očeta, poslušalcu pa je predstavljena v maniri filmskih srhljivk, čemur povečini sledijo tudi spremljajoče turobne zvočne podobe.
Dehumanizacija društva je vpeta v scenaristično dodelan koncept ekraniziranih grozljivk, hkrati pa se woods bohoti z neverjetnim sarkazmom in prvovrstnimi referencami, ki vsaj za kak trenutek omehčajo razmisleke o postkolonializmu. Abstrakcije v slogovnem pisanju besedil ostajajo vseprisotne, hkrati pa vso grozovitost občasno presekata zelo kontekstualiziran humor in domiselna satira, ki pa nimata namena skrivati vse distopičnosti, morbidnosti in utopičnosti povedanega. Eksplicitni politični komentarji, izliti v občasni nihilizem, v veliki meri dobivajo dodatne razsežnosti zaradi odlične naracije zgodb, ki jo woods zgodovinsko premore in jo je sposoben poslušalcu tudi čustveno približati z veliko mero utopije, futurizma in vizualizacije. Prav ta slikovitost njegovega abstraktnega pesniškega pripovedništva je ena močnejših značilnosti pisanja in podajanja besedil.
Posebnost in presenečenje Golliwoga se skriva v tem, da se je woods tokrat odmaknil od forme delanja kohezivnega albuma z enim osnovnim producentom, a mu je vseeno uspelo ohraniti kompaktnost. S tem je nepričakovano pridobil pestrost produkcijske slike, ker mu je različne stile uspelo spretno povezati v koherentno celoto. Pod produkcijo so se ob njegovih standardnih producentskih kolegih, kot so DJ Haram, The Alchemist, Steel Tipped Dove, Kenny Segal, Willie Green, Jeff Markey in Messiah Musik, podpisali tudi genialni El-P, vseprisotnejši Conductor Williams, Preservation, Ant iz Atmosphere, Sadhugold, Shabaka Hutchings, Saint Abdullah in losangeleški jazz trio Human Error Club.
Produkcijska slika neverjetno sledi vokalnim akrobacijam albuma. Srhljiva celota glasbe zgolj občasno izstopi iz depresivne, mračne in preteče nadrealistične atmosfere, ki jo narekujejo besede, forma in vsebina. Grozljivka z različnimi strašljivimi zvoki narekuje nenehno napetost, prežeto z žalostjo in tegobo, narekujejo pa jo zelo prisotni temačni vokalni vzorci – denimo jokajoče ženske –, ki presenetljivo prednjačijo skupaj s še bolj prisotnimi dramatičnimi dialogi, večkrat najdeni ob začetkih ali koncih kompozicij. Od disonance, industrialnih distorzij, nojza, ambienta, otožnih klavirjev do jazzovskih vzorcev in pihal se zdi pot zelo kratka, a je ves čas prežeta z minimalistično žalostjo in strašljivo temačno togotnostjo. Najbolj meglene, psihedelične in filmsko strašljive beate solistične diskografije woodsa pa kot rečeno plemenitijo vokalne lo-fi zanke, ki nam predočijo nenehni napetost in nestabilnost. Zvočna kulisa se sicer ponaša tudi s kakšno spremembo ritma, pretečim prasketanjem plošč, šumenjem ali recimo z morbidnim tiktakanjem ure.
Nikakor ne moremo mimo neverjetnega smisla za prispodobe, ko obdelujemo to izvenserijsko abstraktno rapersko horrorcore ploščo, sicer estetsko povsem odmaknjeno od raperskih horrorcore legend tipa Geto Boys, Gravediggaz, Necro, Brotha Lynch Hung ali pionirskega horrorcore raperja Ganxsta N.I.P.-a, ki pa vseeno močno temelji na domislicah kralja horrorja Stephena Kinga in deloma tudi Wesa Cravna, iz česar so črpali tudi woodsovi predhodniki. Od zelo nekonvencionalnih športnih referenc tipa Tibbs ali Miličić, do mnogih referenc na MF Dooma in prej omenjenega Kinga, vsekakor močno plemenitijo besedišče woodsa.
Vitalno pripovedništvo slikovitih zgodb preživetja, demonov, nočnih mor, tesnobe in vseobsegajoče paranoje je protagonist uspel predstaviti brutalno in vznemirljivo z nekaj verbalnimi pomočniki, med katerimi gre izpostaviti nepričakovanega in izjemnega gosta Despota ter Bruiserja Wolfa in preostale pajdaše, kot so Al.Divino ter založniška kolega Cavalier in seveda Elucid. Še bolj kot to pa je treba izpostaviti dobro osmišljeno metodologijo albuma. Vse kompozicije imajo namreč lastnost, da lahko stojijo kot samostojne zgodbe enako dobro kot znotraj albumske celote, kar za albume, ki se po svoji dolžini bližajo uri, vsekakor ni lahko.
Golliwog je poln bolečine, travm, samorefleksije, abstrakcije in krikov neizmerne agonije, v katero se izlivajo fantazije, neukrotljive sanje in zanje značilna paranoja, a vseeno prinaša močan del siceršnjih woodsovih besedilnih bravur, od impozantnih metafor, svetovne zgodovine in filozofije, eksplicitnih političnih komentarjev ter mentalno-preživetvenih taktik brez lepotnega okrasja. Vse to še vedno z odliko vijugasto zavija v sebi lastne litanije in opomnike poslušalstvu. Količina samorefleksije, ki jo tudi v tem primeru woods premore, skupaj s tematikami neokolonialne Afrike ali povsem vsakdanjih najemniških tegob, lezenja v rit založnikom, izdanih prijateljev ali recimo nadrealizma, je tisto, kar nas že do četrtega ali petega glasbenega kosa prepriča. Španovija z različnimi producenti se je izkazala kot čisti zadetek v polno. Woods ne izgubi ne abstraktnosti, ne detajliranosti, niti atmosferske zvočne palete, ki ga sicer krasijo skozi kariero. Še en vizionarsko-poetski izdelek, poln strahu gonilne sile raperskega pripovedništva, ki nima zgolj razlagalne temveč tudi opominjajočo noto … in seveda še en album, o katerem bi lahko spisali stostranski esej, a ga še kar ne bi zaobjeli v celoti. Zaenkrat plata leta, vsekakor pa artistični masterpiece.
Dodaj komentar
Komentiraj