Drago Ivanuša in Enos Kugler: Ivanuša + Kugler

Drago Ivanuša in Enos Kugler: Ivanuša + Kugler

Recenzija izdelka
21. 1. 2013 - 17.15

Muskafiber, 2012

 

Album Ivanuša + Kugler, avtorjev Draga Ivanuše in Enosa Kuglerja, je drobna in krhka umetnina, ki v desetih izbranih improvizacijah raziskuje pogoje za izrazno pristnost in presečišča dveh različnih avtorskih govoric. Ivanuša je, kot je povedal v nekem intervjuju, iskal izziv, priložnost za nekaj povsem novega, zato se je tudi odločil za dialog z glasbenikom, s katerim prej še ni sodeloval. V takšnem eksperimentu je bistveno to, da je vsak sodelujoči glasbenik popolnoma razgaljen, soočen z lastnimi mejami in uvidom v zmožnost biti brezpogojno iskren. V tem kontekstu je Ivanuša celo omenjal raztopitev lastne glasbene osebnosti v zvočno lužo, ki v idealnem primeru nima spomina na ustaljene idiome posameznikove glasbene govorice. Toda ta izhodiščni opis je treba takoj omejiti in zmanjšati njegovo radikalnost, ki je, konec koncev, jedro vsake svobodne improvizacije. Težko je reči, ali je album Ivanuša + Kugler zadovoljivo izpolnil pričakovanja obeh avtorjev, saj bi glede na izrečeno težko pričakovali tolikšno mehkobo in strukturno poantiranost, ki kot s kapljanjem nežno preverja površinsko napetost zvočne gladine.

Na vseh posnetkih gre za preplet klavirja in, kot je slišati, običajne bobnarske baterije. Ivanuša v glavnem išče melodične fragmente, ki jih previdno zlaga v smiselne zvočne nize, medtem ko Kugler z izbranimi, občasno ostrimi rezi para negativni prostor, s čimer mu tudi postavlja meje. Izvedbe, v povprečju dolge zgolj tri minute, so tako drobne zvočne skice z močnim čustvenim nabojem, ki se jim pozna, da ima Ivanuša bogate izkušnje s pisanjem glasbe za gledališče in film (Cirkus Fantasticus, V leru, Kruh in mleko itd.). Toda morebitna filmskost albuma Ivanuša + Kugler ni toliko v drsenju čez zvočne pejsaže, temveč v natančnih študijah posameznega prizora, skratka posameznega čustvenega vzgiba ali vzdušja. Ta osrediščenost, če se ji sploh sme tako reči, ustvarja ekspresionistične izrazne presežke, ki pravzaprav niso izraz gole ustvarjalne prvinskosti, temveč spontani izviri nečesa skoraj oprijemljivega.

Tako so torej bolj od popolne razgradnje glasbene osebnosti na tem albumu zanimivi prav zdrsi nazaj vanjo, zdrsi, ki retrogradno vzpostavijo njene osnovne obrise. Deset komadov albuma v najbolj navdihnjenih trenutkih pravzaprav zgradi nepričakovano skladne zvočne nize, spontane melodije, ki jih presvetljuje nekakšna notranja lepota. Zato je celota slišati precej ubrano, kot bi se Ivanuša in Kugler trudila ugotoviti, katero je najmanjše možno število ostrih robov, ki improvizacijo sploh še omogoča. Z iskanjem v narekovajih “prave” harmonije se nato te melodije sproti lepijo v bogate harmonske grozde. Tako je nemara še največ izvajalske iskrenosti prav v opazovanju tega, kako se bo nek najbolj notranji vzgib prevedel v zvočni niz z vsemi pripadajočimi napakami ustvarjalnega trenutka, torej kako dolgo bo uspel ohraniti svojo izvirno (pra)podobo. Mogoče album tudi zato zaznamuje nekakšna počasnost, ki bi jo lahko razumeli kot izjemno raztegljivost razpolovne dobe danega čustvenega ali pač idejnega vzgiba.

V splošnem se preplet govoric Ivanuše in Kuglerja pogosto odvija kot plaha igra svetlobe in sence, nekakšen zvočni chiaroscuro, v katerem Ivanuša priskrbi gnetljivo zvočno maso, ki ji Kugler v poskusih približevanja dodaja sence in oblike. Ta približevanja v mnogih primerih poskrbijo za presenetljive konture, saj s pridom izkoriščajo inherentno neprevedljivost enega jezika – torej zvočnega niza – v drugega. Tako se denimo v komadu št. 22 vzpostavi neka osnovna ritmična mreža, ki je pravzaprav spet zgolj ena izmed komponent improvizirane melodije in na katero Kugler dodaja nove barvne sloje. Učinek njegovega iskanja pravega odtenka, tistega, ki bi se najbolje prilegal Ivanuši, seveda še toliko bolj razgali prav najbolj drobna razhajanja in točke, v katerih se oba zgrešita. V tem je skrita nekakšna nevsiljiva notranja napetost, nekakšna gravitacijska sila, ki izvedbe Ivanuše in Kuglerja tesno povezuje.

Ta organska povezanost postavlja album Ivanuša + Kugler, na katerem vznikajo minimalistični vzorci, ki se spletajo v redko zvočno prejo, na izvirno in sugestivno zvočno polje individualizirane glasbene govorice. Kuglerjeva tapkanja in frfotanja so kot dialog z Ivanuševo plašno, a sugestivno melodijo, ki nenehno oscilira med nekakšno imanentno melodičnostjo in svojo bolj skrivnostno, temno platjo. Zaporedje tonov v nekem smislu prav zaradi svoje sugestivnosti implicira način poslušanja, ki pa spet predpostavlja neki znani kontekst s pripadajočimi pomeni in idiomi. Zadnji komad se presenetljivo, a hkrati povsem skladno z dekonstrukcijo svoje notranje forme razvije v miniaturno etido z izdelano kadenco, ki lepo zaokroži tudi album kot celoto.

Drago Ivanuša in Enos Kugler bosta v torek skupaj nastopila v Klubu Cankarjevega doma, kjer bosta predstavljala projekt, ki temelji na poeziji Walta Whitmana.

 

Ivanuša & Kugler
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ma to je res al je šala?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.