Med množico odličnih albumov, ki so se pojavili v preteklem letu, je začuda nekje v kotu obležal Dronas, prvorojenec hrvaško-avstralske skupine Druyd. Ob astralno aboriginski godbi se prepustiš meditaciji. Preletiš prostorske dimenzije v nekaj minutah in poslušaš v breztežnosti neskončnega vesolja, na valovih globokega morja in o skrivnostnostih še globljega gozda. Druyd je učitelj dihanja in balzam za ušesa. Didgeridoojevska hrupna sirena je napovedala odhod ladje. Vstopite pri vratih 89,3!



»Tisuću gromova neće nadgrmiti snagu tvojih novih glasova!«

Druyd je ime benda, ki za domicil prijavlja Zagreb, in Dronas je naslov izjemnega debija te glasbene družbe, katere instrumentalni temelji stojijo na nekonvencionalnem terenu – na tribalni ritmičnosti didgeridooja, na mediteranski toploti akustične kitare in na mističnosti srednjeveškega ženskega vokala. Osrednji lik v tričlanski postavi je Dubravko Lapaine – Du, ki si je v solo nastopih na evropskih didgeridoo festivalih že ustvaril ime. Je človek, ki zna svoje misli pihniti skozi votel kos lesa in tako temu mrtvemu predmetu vdihniti novo življenje. Druyd je nemogoče opremiti le z etiketo world music. Ker pa je predalčkanje v naravi nas ljudi – v nasprotnem primeru bi ne nabavljali predalčnikov v bivališčih in bi imeli vse razsuto po tleh – ga poskušajmo uvrstiti v trikotnik s premicami etno, ambiental in new age. Če odgrebemo vrhnjo plast zemlje, bomo pod njo odkrili nekaj posebnega, zanesljivo pa unikatnega na naših širših prostorih. Heavy wood band, kot se sami imenujejo, vas s svojim ploščkom zavrti in lansira v vesoljne širine, v katerih hipnotizirano in brezciljno - ker cilja v neskončnosti ni - tavate med galaksijami kontrastov. Med svetlobo in temo, vilami in čarovnicami, luno in soncem, rojstvom in smrtjo, ženskim in moškim aspektom ... Iskati reference pri tako samosvojemu bendu je nehvaležno delo. Vsekakor ne bomo zgrešili, če rečemo, da Druyd nadaljuje zdaj že lepo tradicijo hrvaških etno bendov v novih preoblekah. Pečati, ki so jih udarili darkersko tribalni Legen in njega sin Kries pod komando Mojmirja Novakovića, sentimentalno lirični kajkavki Lidija Bajuk in Dunja Knebl ter jazzy Istranka Tamara Obrovac, kateri nazdravljamo z bokalom istarske supe!, se še niso posušili. K uspehu fuzije tradicije in sodobnih komponent rocka, popa, jazza in techna so prispevali mnogo. Na to vlakovno kompozicijo vstopajo tudi Druyd, a so se nekako odmaknili, sedijo v separejih. Razlika med njimi in prej naštetimi je v tem, da Druyd ne črpa iz hrvaške tradicije, da ne dela predelav že ničkolikokrat predelanih in plastično olepšanih »hitov iz prejšnjih stoletij«, temveč ustvarja na novo. Ustvarja nevsakdanjo zvočno sliko in se pri tem redko drži pravil strukturiranosti komadov. Nenadni preskoki iz enega prostora in časa v druge tovrstne dimenzije niso redki. So kot prehodi iz realnosti v dreamtime – ne v sanje, ampak po verovanju aboriginov v drugo, paralelno realnost. Predmeti vseh prostorov iz različnih zornih kotov bodo istočasno, kot v Borgesovem Alephu, leteli proti tebi ali pa boš ti poslušalec letel proti njim.

Vrnimo se k tradiciji. Prej kot s hrvaškim, bi imel Druyd stične točke s keltskim glasbenim izročilom, ki je odmevalo na obalah Atlantskega oceana, v katerega megleno morje in med izgubljene duše svetih gozdov ter ruševin starih naselbin nas popelje uvodni komad Daorson. Portugalska je mesto v stari materi Evropi, kjer sonce najkasneje zaide in komad Valso de Sufokato, zapet v esperantu in zaigran na melodiko, bi lahko brez dvomov pripisali otožnemu fadu Madredeus, glas pa Teresi Salgueiro. Petje Mary Crnković-Pilaš aka BlackMary - ki na odru med instrumentalnimi komadi plete!!! - bi lahko primerjali z na pamet naučenimi stihi druidov. Ti stari misleci, vrači in čarovniki, predvsem pa posredniki bogov pri keltskih in galskih plemenih, so bili razpršeni po vsem Albionu in so tako, kot bend s katerim se spoznavamo danes, posvečali veliko pozornost elementom narave. Po nam znanih Merlinu in zaradi čudodelnega zvarka slavnemu druidu iz Asterixa se je na listo famoznih vpisal tudi ta zagrebški Druyd. Njegova godba je močno prežeta z gotskimi substrati, ki so bili značilni za pop in art rock bende iz ne tako oddaljene glasbene preteklosti. Nekaj skupnih potez bi našli že pri Jethro Tull iz folk rock faze albuma Heavy Horses. Nato pri irskem folk bendu Dé Danann, katerega pevka je, glej ga zlomka, nosila zrcalno ime prvega vokala Druyda – se pravi Mary Black vs. BlackMary! Ko smo že ravno pri vokalistki, omenimo, da je skupni imenovalec iskati celo pri britanski gotski pop liriki Mirande Sex Garden iz osemdesetih, predvsem na albumu Fairytales of Slavery, v nekaterih sekvencah pa tudi pri All About Eve. Unwinding The Wind se začne s počasi polzečim liričnim plazom Cocteau Twins, nato pa preide v tavanje makedonskega Mizarja. Avstralija očitno nosi nekaj v sebi - down under je po inspiracijo odletel tudi trans elektronski glasbenik Kiril Džajkovski, navsezadnje pa od tam prihaja tudi Lisa Gerrard. A tu lahko pozabimo na vse omenjene, saj oni v svojem glasbenem izpovedovanju niso uporabljali didgeridooja, ki zavzema v godbi Druyda častno mesto in pokriva vso ritmiko glasbe.



Na koncu velja omeniti še ostale soustvarjalce tega presežka. Tretji je Ivan Uravić - Ur na akustični kitari in tamburicah, medtem ko je Igor Ratković – Yr. soavtor skladb. Pletenju zvočne slike pa sta prispevala tudi producent Hrvoje Nikšić, znan iz sodelovanja z domačimi underground bendi – za primer si vzemimo beograjski Petrol – in Andy Jackson, nekdanji producent samih Pink Floydov in albuma Tubular Bells.



pripravil Robert Suša

Re: DRUYD: Dronas (Digiland Records, 2010) (ponovitev 29. 1. 2011 ob 00.30)

pip [24/01/2011]

Tubullar Bells? Ne ga biksat! Bo treba še kaj druzga razen ropotanja poslušat...

 

Re: DRUYD: Dronas (Digiland Records, 2010) (ponovitev 29. 1. 2011 ob 00.30)

manuklarr [26/01/2011]

lapsus linguae se popravlja: The Division Bell!