Several Reasons, 2015

Dubit je v Berlinu živeči producent in DJ ter ustanovitelj mladih založb Soluxion in Several Reasons, ki se do sedaj ponašata s po par izdajami. Pri Several Reasons je pravkar izšla tudi plošča, ki jo obdelujemo v nocojšnji Tolpi bumov - album Fragmenti. Vendar izdelek spremlja širša zgodba, saj njegove gradnike poleg glasbe predstavlja še vizualni del - zaenkrat v obliki sličic, ki so delo drugih ustvarjalcev. Ti so bili povabljeni, da v tednih po izidu albuma za vsakega od dvanajstih komadov ustvarijo po eno sličico, ki odraža njihove misli in občutja ob poslušanju atmosferičnega albuma Fragmenti. To pa bi naj bil šele začetek velikega projekta. Glede na idejo prevajanja zvoka v sliko na ta način je že na samem začetku na mestu vprašanje, ali gre za projekt, ki se je okorno prilagodil kakšnim razpisnim pogojem za glasbena dela s presežno vrednostjo.  

Dubit na uro in četrt trajajočem albumu pluje v z dubom obarvanim in s terenskimi posnetki obogatenim technom, kar je tudi že prej bila njegova domena. Sam se sicer proglaša tudi za eksperimentalnega glasbenika, vendar se žal vse prepogosto še kar obetajoči nastavki skladb razvodenijo v pretirano generične rešitve. S tem pa se nameravano zvočno raziskovanje pravzaprav podaja po utečenih poteh, s čimer izdelek seveda izgubi zaželeno raziskovalno naravo. Album Fragmenti je zamišljen kot plošča spominov, izkušenj, občutij in trenutkov na vsakodnevni ravni, ki jih ne gre spregledati. Tukaj se je morda najbolje tudi ustaviti v poglabljanju v njegov koncept, saj v luči svoje idejne banalnosti izpade pretenciozno do te mere, da že vnaprej diskreditira ustvarjeni zvočni material. 

Zadnji komad, naslovljen Puteji, pa zabije še zadnji žebelj v krsto tega albuma, ki s svojo spremljajočo zgodbo še dodatno zbuja sume na blago okužbo z new age navlako. In prav ta zadnji komad dokončno tudi potrdi te sume, saj Dubitovo transcendentalno misijo podprejo še razsvetljeni, v nebo vpijoči čutni ženski vokali in nežna klavirska spremljava. Album Fragmenti pusti občutek, da zaradi prevelike želje po intelektualističnem prenašanju pristnosti življenjske izkušnje po tej želji sega preveč na prvo žogo. Tako njegova ideja in ves ta okoliški material dajeta vtis trhlih bergel, ki bi naj nosile glasbeni del, vendar zeva tako velik razkorak med »nabuhnjenim« konceptom, ki poskuša prodati izdelek, in samim izdelkom, ki se zaradi tega samo še bolj izgublja v povprečju dandanašnje elektronske produkcije. To pa še toliko bolj zbode v oči, ko preberemo, da Dubit svoj življenjepis zaključi s stavkom: »Naj spregovori glasba.« Globoko.