Not Two Records, 2023

Zlatko Kaučič svojo 70-letnico, ki jo je obhajal februarja, praznuje nadvse delovno, saj je – in še bo – nastopil v nizu koncertov na različnih festivalih in pomembnih prizoriščih. Tako bo prihajajoči teden, natančneje v četrtek, 6. julija, na Jazz festivalu Ljubljana muziciral v triu z angleškim kontrabasistom Barryjem Guyem in španskim pianistom Agustíjem Fernándezom. Z obema je sicer že igral, tokrat pa bodo prvič zaigrali v triu. Ob intenziviranih nastopih naš veteranski tolkalec okroglo obletnico obeležuje tudi z novimi diskografskimi izdajami. Zadnja med njimi je maja objavljeni album One Foot in the Air, ki ga je posnel z avstrijsko pianistko Elisabeth Harnik.

Ta klasično izobražena pianistka s certifikatom iz globokega poslušanja je dejavna tako v polju sodobne klasične glasbe kot improvizacije in novega jazza. Pri nas smo jo med drugim spoznali na Cankarjevih torkih s kvartetom Earscratche, v katerem ob njej igrajo čikaški jazzisti. Na letošnjem festivalu Jazz Cerkno je nastopila dvakrat, kot članica kolektiva Šalter Ensemble in v duu z Ano Kravanjo na predstavitvi albuma Vrtinci minljivosti, ki smo ga vrteli tudi v tem terminu. Album One Foot in the Air je njen drugi, posnet v tandemu s kakšnim slovenskim glasbenikom, nastal pa je junija lani na koncertu v avstrijskem Eggersdorfu.

Vir za naslov albuma One Foot in the Air odkrijemo, ko odpremo notranjost cedejke in zagledamo tri fotografije. Na največji je Kaučič, ki z dvignjenim stopalom leži pod klavirjem, za katerim stoji pianistka in brska po notranjosti. Druga slika predstavlja povečavo v zrak dvignjenega Kaučičevega stopala, medtem ko so na tretji upodobljena pianistkina stopala na pedalih, pri čemer ima levo stopalo rahlo privzdignjeno. Te podobe iz notranjosti albuma smo bolj nadrobno opisali ravno zato, ker slutimo, da v kombinaciji z naslovom predstavljajo, če ne že ključa pa vsekakor drobcen vpogled v ustvarjalni postopek tandema.

Ne le, da je glasba dua kljub intenzivnemu in zgoščenemu igranju, ki nas pričaka že v uvodnem komadu, predvajanem v ozadju, ves čas zračna in pretočna, »stopalo v zraku« asociira tako na nepredvidljivo in nepričakovano kot tudi na nenehno pripravljenost na spremembe in zasuke. V hitro izmenjujočih se grozdih klavirskih tonov, ki se razpredajo na vse strani, poslušalec kljub hitrim sosledjem začuti lahko roko, ki tone naredi malone breztežne. Dodatno jim Kaučičeva tolkalska spretnost prida na dinamičnosti, urgentnosti. Oba glasbenika igrata tako vzneseno in poglobljeno, kot da se ne bosta nikoli ustavila.

Taka naravnanost je navzoča v obeh daljših skladbah, prvih dveh, ki ju boste slišali v oddaji. A čeprav se zdi, da sta Elisabeth in Zlatko z nenehnim brbotanjem in vrtinčenjem prepletajočih se klavirskih in tolkalskih zvokov v teh dveh skladbah razprostrla ves svoj muzikalni credo, prinašajo preostale skladbe ne le potrditev spontano-skladateljskih spretnosti obeh protagonistov, marveč tudi in predvsem nadgradnjo uvodnih postavk. To v bistvu zasledimo že v drugi od dveh daljših skladb, ki se začne potiho in nadvse previdno ... brkljanje po notranjosti klavirskega telesa, Zlatkovo zvončkljanje, božanje strun in drugi zvoki, ki jih sprva ni lahko identificirati ... vse skupaj je slišati prepišno in odprto, a obenem zelo napeto, v pričakovanju viharja.

Ta se tudi zgodi v drugi polovici skladbe, ko začneta oba glasbenika gostiti zvoke in ustvarjati pravcate tolmune impresionističnih slik, ki se bliskovito izmenjujejo. V nadaljevanju nas pričakajo repetitivni vzorci, ki jih pianistka sčasoma nadgradi v navdihnjeno meandriranje, medtem ko naš tolkalec zvočno sliko polni z vrsto čarovnij na činelah in drugih zvočilih. Te včasih zažvižgajo v visokem registru, da bi se hipoma umirile v drobcenem podrsu po kovini – kot bi prisluhnili kakšnemu naravnemu pojavu z nam nedoumljivo logiko oglašanja.

Goste in intenzivne zvočne slike se mestoma izmenjujejo s filigranskim drobencljanjem tako črnih in belih tipk kot Zlatkovih glasbil. Posledično se spreminja vzdušje, ki ga glasbenika čarata – od nemirnega, morastim sanjam podobnega do igrivega v slogu nagajive otroške poštevanke. Predzadnji komad spet postreže z drugačnim vzdušjem. Kontemplativnim, spiritualnim; s kovinskim brenčanjem, ki nas zlahka prestavi v domišljijski svet inventivnega soočanja, prelamljanja in prežemanja raznolikih zvokov – pika na i že tako širokemu izrazu tega odličnega albuma.