Wrong Speed, 2022

On a bike ride yesterday

I fought against a strong gust

– slow work of it –

Dvajsetletni pedigre ameriške zasedbe Enablers je od minulega septembra bogatejši za nov, sedmi celovečerec. Četvorka, včasih stacionirana v San Franciscu, danes razdrobljena na obe obali zgornje Amerike, po albumu Zones ponovno nudi sveženj dejanskosti, življenjskih vsakdanjosti, neolepšav in doživetosti v non plus ultra izvedbi. Če se naglas pove, da je zasedba Enablers nastala po nesreči, ne bi nikogar užalili. Zastavljen projekt uglasbene poezije, recitala z živobendovsko podlago ali kakšnega drugega izraza njihove začetne zamišljene izvedbe, je kmalu po idejnem zagonu presegel projektno zasnovo. Bendovska formacija, ki je nastala, pa je kljub globoko podtalnemu renomeju obveljala za unikat.

Pete Simonelli, Kevin Thomson, Joe Goldring in Sam Ospovat so od daleč prav običajen bend. Boben, vokal in dve kitari, občasno kak klavirski, basovski, lap steelovski ali pa elektronski poseg na videz ne držijo vode pri trditvi o unikatnosti. Prav površno povedano gre pri Enablersih za godbo, ko se poezija in kitarskobendovska formacija krepita z roko v roki. Sporočilnost obeh je oddana z večjim nabojem in doprinosom, prav zaradi tega pa zahteva poslušalčev angažma in ne pasive. Vselej prisotna je tudi tenzija, ki jo bend vzgaja od začetnega momenta. Ta je v prvi vrsti pokorjena Simonellijevemu recitalu, ki je tudi osrednji smernik za genezo komadov. To pa nikakor ne pomeni, da se z njegovim govorjenim besedilom tudi vse začne. Glasbeni inštrumentarij nosi prav toliko raznolikosti, teže in preudarnosti. 

Sami lahko sodite žanrsko opredelitev, ki jo kvartet oddaja, a dejstvo je, da je njihova izmuzljivost pri predalčkanju prav tako nepredvidljiva, kot je nepredvidljivo njihovo aranžiranje. Spremenljivo podajanje besed, ki so po Simonellijevo lahko zgodbe, premišljanja, prvoosebne graje, žolčni dialogi, opisovanje okolice ali nekaj povsem drugega, v njegovi izjemni artikulaciji in vsakovrstni interpretaciji poezije tako kot pri predhodnih albumih rado sovpada v afektivne godbe posthardcora, hrupnega rocka, postpunka, cinematične glasbe, postrocka in še česa, jasno z njihovimi psihotičnimi derivati vred, ki kaj kmalu med poslušanjem izgubijo svoj kredo. Njihov seštevek poezije in godbe je namreč zgodbaštvo v pravem pomenu zloženke.

Oklicov in asociacij za početje Enablersov je veliko, kar jasno nakazuje na intrigantnost zasedbe. Poetični nadrealizem buta ven z vseh strani, prav tako psihodrama, ki lahko z eleganco preči pojoče pejsaže lap steel kitare v skladbi The Stink Of Purity, ali pa bluzovske razpuste v komadu Beam, militantno hrupno nastrojenost v Suburban Death March in feedbackovsko dronažo v pesmi Willard To Kurtz. Prav tako je tekstovna divergenca tematik na široko odprta za interpretacije. Če bi bil način uporabe govorjene besede čez trdo kitarsko formacijo njihova letošnja novost, bi marsikdo dojemal ploščo Some Gift kot premišljevanje ali odraz virusnega obdobja, ki ga vsi krivijo za svojo kreativnost. A pri Enablersih ni tako. Simonelli že od nekdaj rad raziskuje človeško psiho kot denimo v pesmi Monkey To Men, iracionalnost kaosa in pomen neuspeha v Willard To Kurtz ali pa prikrito umetnost ljubezni v pesmi Beam.

Redko naletimo na bend, ki je svojo avtonomijo glasbene identitete že tako zgodaj izpilil, še redkeje pa na to, da bi jo z vsakim novim albumom vedno znova krepil. Zgodbaški album Some Gift je kljub močnim stvaritvam zasedbe v preteklosti najbolj dovršen album do sedaj. Naravni tok edinstvenega tihožitja poetike in godbe je večobrazen, prefinjen in silovit obenem. Tako kot je vračanje k poslušanju albuma neizbežno.

Perhaps this is what empathy truly is.

There's no urgency in much of your life, especially in writing.

You can do it anywhere, which is no ultimate guarantee for »good« or even »great« work. Balance purpose with action? It's a living.

You don't care for overly ambitious people who are always competing.

But this makes you feel urgent.