Nefarious Industries/Tomb Tree Tapes/Zegema Beach Records, 2022

Iz Ohia je bržkone namenoma prvega aprila lani razneslo dolgometražni prvenec trojice Eunoia. Bendovo ime morda poznavalce izraza usmeri k nečemu prijetnemu, k dobrohotnim mislim, ki jih bodo glasbeniki podali poslušalcem, a kolikor so te misli morda dobrohotne, so se umesile v precej nelagodno zvočno obliko. Bendov prvi in poslednji dolgometražni album Psyop of the Year oziroma Psychological Operation of the Year je namreč kaotična, a premišljena zmes nojza, grind- in hardcora, black metala, math rocka in še česa, poslušalcu pa v premislek in spodbudo ponudi precej razjarjeno tuhtanje o neprijetnostih, v katerih smo se znašli.

Zasedba je nastala pred petimi leti, kratko pot pa zaključila lani, nekaj mesecev po izidu debitantskega dolgometražca. Trije glasbeniki so kolesarji, praktikanti joge, v tem duhu pa so projekt tudi štartali. Za prvi EP Pronoid iz leta 2018 so se bolj kot na glasbo osredotočali na druženje in predvsem na pohodništvo, šele z drugim EP-jem You're Not Paranoid Enough, ki je izšel leto kasneje, pa pravzaprav ugotovili, kako bi sploh želeli drobiti zidove garaž, kleti in malih dvoran ter barov v Cincinnatiju. Začetki so bili hrupni, šundrasto zliti v pank, grind- in hardcore brez melodičnosti, za drugi, trikomadni EP, pa so se glasbeniki zagnali v skoraj strjen, a že bolj melodičen distorzirani cement.

Tresk melodičnosti in hrupa z dveh EP-jev je leta 2021 kakor vaja v slogu glasbenike navdal z energičnostjo, ki je nadomestila zgolj jezno zvočno nastrojenost in zajebantsko naravo vsebine, predvsem pa se je izkazal kot strašljiv spoj ironije in po drugi strani melanholičnosti. Leto po snemanju osmih komadov je album v omejeni nakladi izšel pri treh založbah, filadelfijski Nefarious Industries v obliki CD-jev in v obliki ličnih kaset pri kanadskih založbah Tomb Tree Tapes in Zegema Beach Records. Danes je album razprodan, delo glasbenikov v obliki Eunoie pa za vekomaj zacementirano. Na eni od maloštevilnih platform, ki poslušalcu ponudijo nekaj bežnih informacij o zasedbi, najdemo pesniški razglas »Eunoia je mrtva, živela Tina Fey«.

Pred nekaj meseci sta kitarist in basist izdala prvi EP z novim bobnarjem, s katerim sedaj sestavljata precej bolj milozvočni trojec Tina Fey, in dokončno zaustavila operacijo Eunoia. Glede na razvoj od leta 2018 poslušalce žalosti usoda benda, ki je z edinim dolgometražcem pravzaprav šele začel zares zveneti kot nekaj samosvojega. Bendov začetni zagon je med drugim temeljil na želji, da bi iz Ohia vendarle prišla še kakšna dobra math rock zasedba, navdih pa so glasbeniki črpali predvsem iz po njihovem mnenju ene najzanimivejših in tudi daljnosežno vplivnih tamkajšnjih zasedb, benda Brainiac.

Poslednji prvenec se posluša kot izvrsten polurni uvod v nekaj velikega, kar bi z nadaljnjim vežbanjem in dograjevanjem še lahko nastalo. Največji potencial so razgrnili z živopisno skladbo Introspection: a Different Kind of Weighted Blanket, v kateri so blackmetalski ritem vrinili v false grindcore, kot so ga opredelili sami, s kitarami zavili v otožno psihedelijo in se z neustavljivo mržnjo zadeli ob manipulantske manevre oblastnikov sodobnega sveta. S tovrstnim dobrohotnim nestanovitnim duhom in barvitim bezljanjem med raznolikimi kitarskimi prijemi, razgradnjami, nenadnimi preskoki in pospešitvami ter obremenjujočimi čustvi je Eunoia ponudila nekaj najbolj nepredvidljivih težkokitarskih obratov lanskega leta; a vendarle ne albuma leta, zagotovo pa Psyop of the Year.