Orenda, 2015

Evil Genius je trio avtorju tega teksta neznanih imen. Sestavljajo ga Max Kutner na kitari, Stefan Kac na tubi in Mike Lockwood na bobnih. Oziroma, sestavlja ga živahna kitara odsekanih akordov, večznačna tuba, ki swinga kar namesto bobnarja, nadomešča odsotnega basista ali se razgovarja s kitaro. In bobnar ob vsem skupaj spotikljaje igra svoj špil močno nalomljenih ritmov. Pisec tega teksta si je ploščo čisto po naključju zavrtel takoj po poslušanju Trevorja Dunna in njegovega Tria Convulsant s kitaristko Mary Halvorson. Evil Genius so tam nekje. Le da daleč od živčnosti omenjenega tria in z nekoliko bolj izdelanim čutom za humor. V Evil Genius se vstopa brez pričakovanj, vendar zna njihov nenavaden zvočni svet ponuditi marsikaj.

Sami se na spletni strani opisujejo z običajnim sklicevanjem na multižanrska izhodišča članov trojice, ki naj bi se razpenjala od metala, polke, swinga, komorne in konkretne glasbe do surfa. A mnogo bolj kot to umeščanje v predalček z naslovom »avt« ali »multi« se glasbi Evil Genius približa recimo spremni tekst z ovitka albuma, ki nenavaden slog zasedbe zrcali v hudomušnem vabilu k poslušanju skozi različne možne vstope. Posebno je zadet tisti, ki skladbo Juke Prompt priporoča ljudem brez občutka za ritem. Nimate ritma? – No, potem boste pa ob tem z lahkoto poplesavali! 

Evil Genius sicer nastopa znotraj jazzovskega idioma, le da svobode znotraj njega ne jemlje na ravni moči izraza ali lahkotne tonalne improvizacije, pač pa izstopa predvsem individualnost jezika. Zato so kompozicije videti precej kompleksne, mera improvizacije je odprta šele znotraj začrtanih sosledij akordov, kjer si kitara in tuba praviloma ne hodita navzkriž. Nekoliko več prostora ima tu bobnar. A vendar se prav nič grenkobna glasba na albumu Bitter Human poigrava z odsekanimi in neparnimi ritmi brez primesi orientalizmov, kitarskimi septakordi ali akordi s tistimi nenavadnimi zmanjšanimi intervali, ki jih v jazzu radi uporabljajo kitaristi. Ponovitve tem so nenavadne ali pa vodijo v nepričakovane rešitve.

A vseeno iz tega nenavadnega sveta na površino butne rockovska solaža kot v (Share In A) Regional Meat Vision ali skupinsko swinganje kot pri že omenjenem Juke Prompt. Kompleksnost se mnogokrat izkaže le kot neobičajnost glasbenih sredstev, navidezna nedostopnost pa hitro odpade že po nekajkratnem poslušanju. Evil Genius nas pač seznanjajo z neko lastno govorico, v kateri pa je ogromno poplesavanja, melanholičnega postopanja, fraz in harmonij, četudi nenavadnih. Znotraj te govorice so stvari pravzaprav tudi zelo preproste. Nalezljiva zadeva!