EXHUMED: Necrocracy

EXHUMED: Necrocracy

Recenzija izdelka
5. 8. 2013 - 19.00

Relapse, 2013

 

Marsikdo ne pozna ameriške zasedbe Exhumed, ki samooklicano igra ''gore metal'', vendar je ta aktivna že od zgodnjih devetdesetih let, njen ''gore metal'' pa je pravzaprav nadaljevanje zvočnega trenda, ki so ga ustvarile britanske legende Carcass z albumoma Necroticism: Descanting The Insalubrious in Heartwork. In v veliki meri zasedba Exhumed časti motorno žago, kar ni toliko pomembno, je pa vsekakor kul.

Njen edini originalni član in nesporni vodja je kitarist, glavni vokalist in tekstopisec Matt Harvey, ki je prvo inkarnacijo Exhumed pokopal okrog leta 2006, ko je uvidel, da si je izpraznil baterije. Po treh studijskih albumih, neštetih split izdelkih, EP-jih in koncertih povsod po svetu je možakar pač odraslo ocenil, da je tudi tiste, ki tako častijo mrtve in (predvsem nasilno) smrt, včasih treba pokopati. A leta 2010 je ugotovil, da mu dnevni šiht, kravata in urejena obleka gredo na živce. Zato je poklical stare kolege, s katerimi je posnel še takrat zadnji album Anatomy Is Destiny, opalili so par uspešnih vaj, videli, da je javnost še zainteresirana kljub temu, da so se tudi Carcass vrnili na sceno, ter posneli album All Guts No Glory. In se odpravili na turnejo na kateri pa je Matt Harvey moral zamenjati bobnarja Dannyja Walkerja, ker je ta v letih oddiha od Exhumed postal zelo zaposlen z bendom Intronaut. Moral je zamenjati tudi kitarista Leona Del Muerteja, ker se je ta raje osredotočil na občasno koncertiranje s svojo prvo ljubeznijo, bendom Murder Construct. Basisti pa so itak potrošna roba. Mattu so na pomoč skočili kitarist Bud Burke, ki je nekoč že igral v Exhumed, in sicer v tistih prvih letih, bobnar Mike Hamilton, katerega glavni bend Deeds Of Flesh ne koncertira več prav pogosto, in Mattov kolega iz benda Gravehill, ki je tam igral kitaro, je pa ugotovil, da basisti tudi niso tako izgubljen pojem, kot se zdi. Zato je Robert ''Bodybag'' Babcock pograbil bas in ponudil tudi svoje kruljaške sposobnosti. Bend se je utrdil v živo, logično nadaljevanje pa je seveda studijsko ustvarjanje. In tako je nastal CD Necrocracy, ki je izšel pri založbi Relapse ravno danes.

Res je, da so Exhumed svoj precej brutalni, a hkrati melodični in ''catchy'' zveneči death metal označili kot ''gore metal'', kar je popolnoma ustrezna karakteristika. Možakarji pač ne pojejo o ničemer drugem kot o boleznih, smrti, nasilju, še enkrat o smrti, o zombijih in še čemu. In o motornih žagah! A to vedno presega tisto, kar vidimo na prvi pogled, ko beremo tekste. Namreč, Matt Harvey, izhajajoč predvsem iz ameriške Bay Area thrash metal šole, je v te podobe kot kak George Romero zavil svoj kritičen pogled na družbo, ki resda navidez ne izpade tako apokaliptično, kot se zdijo opisi zadev v pesmih Exhumed, je pa njeno delovanje vsekakor takšno, da bi lahko rezultiralo v tem, kar in o čemer piše Harvey. Od tod naslov Necrocracy, vladavina smrti, če hočete. Album namreč kritično, čeprav subtilno politično in eksplicitno nasilno opisuje svet, v katerem živimo danes. Samo poglejte spot za pesem Coins Upon The Eyes, ki smo ga podali ob napovedi za dotično Tolpo bumov na strani Radia Študent. In komadi a la The Rotting, The Shape Of Deaths To Come in drugi tudi sledijo tej maniri. A če bi nas zanimala zgolj tovrstna sporočilnost, bi se mogoče raje osredotočili na anarhopank ali pa kar na thrash metal bende. Pri Exhumed pa je – tako kot pri večini metal bendov – v ospredju glasba.

Kot sem povedal, so Exhumed na nek način zelo dober klon Carcass, a vseeno dovolj raznoliki, dinamični in nepredvidljivi, da jim lahko rečemo, da niso zgolj kopija. Na albumu Necrocracy resda tako kot vedno zasledimo nalezljive kitarske melodije, izredno agresivne bobne in dvojni vokalni napad, a po dolgem času je to prva Exhumed plošča, kjer je ob vstopu kvalitetne ritem sekcije Babcock – Hamilton pri miksu v ospredje porinjen prav ritemski del, torej boben in bas kitara. Slednja je ravno prav bobneča in hkrati ostro jasna, medtem ko boben zveni organsko, naravno in kot je treba, eksplozivno. Počez pa potem pride dvojni kitarski napad, ki po eni strani gradi na tipičnih angleško-ameriških death metal riffih, ki poleg veliko groova ponudijo tudi več kot dovolj punkovskega pridiha, a kompleksnost, ki se kaže predvsem v prekaljenih thrash metal vložkih, je tisto, kar povzdigne dvojec Burke – Harvey daleč nad konkurenco. Da solaž ne omenjam! Ob nasploh močnejši glasbeni izraznosti sta v ospredje prišla tudi učinkovito brutalna kričeči in kruleči vokal Harveya in Babcocka, s čimer nadaljujeta tradicijo, ki je že od prvega dema dalje vedno spominjala na dvojec Steer – Walker iz zasedbe Carcass.

In ko smo že pri Carcass – čez slab mesec izide tudi njihov prvi album po 17 letih, Surgical Steel. In medtem ko čakamo nanj, ne bomo zgolj trdili, da nam Exhumed ponujajo nujno potreben ''filler'' – ne, Exhumed ponujajo plato, ki se po mnenju recenzenta zlahka kosa s težko pričakovano mojstrovino britanskih legend. Očitno se nam že zdaj obetata dve death metal plati leta.

 

Exhumed - Coins Upon The Eyes

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness