EZY-G & YNGFirefly: Usmili se nas
Gramofonoteka, 2025
Kdor posluša hiphop in v raziskovanju ne pogleduje le čez planke, je v svojem življenju ne glede na generacijo, ki ji pripada, zagotovo že naletel na vsaj enega od akterjev današnje Tolpe bumov. Za produkcijo poskrbi Urban Senekovič oziroma YNGFirefly, kljub že nekajletni prisotnosti na sceni še vedno rosno mladi mariborski producent, ki stoji za nekaterimi najprodornejšimi projekti na slovenski hiphop sceni v zadnjih letih. Vstopil je kot nadobudni producent, ki je takrat obvladal tako konvencionalnejše produkcije kot tudi eksperimentalnejše, IDM-ovske odvode hiphopa, se nato usmeril v nekaj solo podvigov, obenem pa je odgovoren za več kot inštrumentalno podobo dvojca Oygn, v katerem se je pobratil z emsijem Mitom in poskrbel za prvo medgeneracijsko sodelovanje v mestu ob Dravi.
YNGFirefly se tudi sam ne brani mikrofona, idejno vodi trapovski kolektiv .travnik, v zadnjih letih pa je poskrbel za svoj tejk na artrap na plošči Flyšter. Drugo medgeneracijsko sodelovanje, za katerim stoji neumorni Senekovič, pa je dvojec, ki ga predstavljamo tokrat – EZY-G & YNGFirefly. Njuna razpaljotka Atamorgana je leta 2022 potešila tudi najbolj skrite želje marsikaterega, ne le štajerskega zanesenjaka po povratku najkultnejšega mariborskega emsija – Matjaža Ezgete, ki je v dvojcu Dandrough na prelomu tisočletja še kot najstnik neposredno povedal, kako je na mariborskih ulicah, in tako pomagal kaliti seme slovenske hiphop kulture.
Prejšnja plošča je imela izrazit povratniški značaj. Na njej je Ezgeta obenem poravnal svoj dolg, zavel s svežim vetrom izrazite, neposredne mnenjskosti v rimani besedi, pa tudi pokazal, da se karakterno od svojih mlajših let ni kaj preveč spremenil. Prav nasprotno – še bolj je bil naostren, še bolj je kazal svoj fuck y'all stil in sceni ponudil oris stanja in zgled, ki ga je še kako potrebovala. Na drugi plošči Usmili se nas pa je EZY-G, kar zadeva celoto albuma, nekoliko bolj konkreten, natančen in za kanček bolj poglobljen. Vsebinsko je, kar zadeva kristalno jasno liričnost, že tako verjetno nenadkriljiv. Plošča je zamišljena kot svojevrsten ekspoze, če ne celo sociološka študija medčloveških odnosov na tej strani Alp, v kateri avtor nastavi ogledalo v prvi vrsti sebi, obenem pa odkriva tančice oziroma slojevitost javnih skrivnosti, strogo privatnih sočnosti in grozot ter morda cilja tudi na pomanjkanje družbenega diskurza ob tematikah, ki se jih loteva.
Inštrumentalna podoba zopet upravičuje status najboljšega bitmejkerja na naših tleh, ki si ga je s konsistentnim, raznovrstnim delom zgradil YNGFirefly. Tokrat pokaže še nekoliko bolj surove bite od tistih na predhodnici. Podlage žagajo, so pogosto nenavadne, disonantne, mestoma celo kitarske, vsebujejo akustične fraze, vsekakor pa so zopet zvočno kompletne, čiste. Kot je v intervjuju za oddajo 100 decibelov razkril EZY-G, je bila tokrat izbira podlag še nekoliko bolj navdahnjena s prvo zlato dobo hiphopa, ki je v svoji kaotičnosti, lirični kritičnosti in stilistični drznosti pogosto združevala na videz nezdružljivo in poskrbela za marsikatere produkcijske inovacije. Podobno bi za inštrumentalno plat plošče Usmili se nas lahko trdili, da je utesnjujoča in s tem sledi albumski pripovedi, ki ne prizanaša prav nikomur.
EZY-G na plošči raziskuje odnose po celotni družbeni vertikali in horizontali. Kot osnovnošolski učitelj se denimo sooča z vse bolj ošabnimi milenijskimi starši, na z drogami preplavljenih ulicah srečuje mizogine posameznike, sliši za zakonske težave, za družinsko nasilje, ki kdaj vodi tudi v umor. Sit je desnih in levih identitarnih politik, ve za spalnične skrivnosti slavnih in bogatih, revnih in neznanih, pogosto se obregne ob klerofašizem. Ne špara niti s kritiko levoliberalizma, seveda pa mu ne uide neozdravljivi, vseprisotni alkoholizem slovenskega naroda, ki se izteče v marsikatero od naštetih posledic. Obvlada humor, njegov iskrivi značaj še naprej ponuja kulturne in nekulturne reference, med vrstice skriva družbeno kritiko in pove, da je bilo včasih slabo, pa tudi, kako je bilo včasih bolje.
EZY-G v svoj prid obrne pristop, ki bi mu ga marsikdo verjetno očital – okej, boomer, povej, kako je bilo v tvojih časih – in ki se ga Ezgeta zelo zavestno ne izogiba, v bistvu ga namerno potencira in s tem še z enim dejavnikom pripomore k medgeneracijski dimenziji, ki je – in bi morala biti – vsaj toliko sinergija kot konflikt. Pri omenjenem namreč najbolj šteje obstoj diskurza oziroma v tem primeru izzivanje poslušalke v reakcijo, razmisleke in refleksijo relativne udobnosti, v kateri živi današnja mladina.
Vsekakor gre Ezgeti na tej plošči, morda še bolj kot na prejšnji, priznati, da je res emsi stare šole. Veliko govori, veliko pove, je zelo avtentično lokalen, slengovski in edinstven. Toda k pravemu posluhu, prej omenjenim razmislekom o njegovih tisočerih referencah in relevantni vsebini nas natera njegova nenadjebljiva tehnika, njegov groove in njegova interpretacija, ki je raperska konkurenca, kaj šele povprečnež, ne bi mogla izvesti niti pri polovični hitrosti.
Album na začetku in koncu krasi božanski objem dveh akustičnih kitarskih skladb, ki pravzaprav dodatno poskrbita za relativizacijo povedanega. Toda na koncu koncev se vsak rodi gol in bos, počiva pa v zgniti leseni škatli ali kot kupček pepela. Vse, kar se zgodi vmes, pa je EZY-G obdelal na plošči Usmili se nas.
Dodaj komentar
Komentiraj