Reclamation! / Ipecac / PIAS, 2015

Albumska pričakovanja so velika reč. Toliko večja, če gre za velikane, in toliko večja, če je med izdajo predhodnega in aktualnega materiala minilo 18 let. In seveda - tudi toliko bolj skeptična. Zlasti če je bend svoj predhodni material naslovil Album of the Year in to v veliki meri upravičil. Tako so namreč Faith No More poimenovali album, ki je izšel leta 1997. Slabo leto po njegovi izdaji, proti koncu svojega najbolj plodovitega obdobja v devetdesetih, se je bend razšel in za sabo pustil čudno praznino, ki pa so jo takrat že nadvse ihtavo polnili številni nu-metal bendi, ki so sicer v neki lastni domeni kovali uspehe (tudi) na račun imenitnega novega žanrskega izuma. Ta je med drugim veliko dolgoval prav nastavkom, ki so jih za sabo pustili heroji današnje Tolpe bumov.

Po več kot desetih letih špekulacij in zagotovo tudi mastnih ponudb za ponovno sestavitev je leto 2009 nagradilo upajoče: Faith No More se ponovno družijo. Ne samo to, šli bodo na evropsko turnejo. Privoščljivci so rekli, lejga Pattona, arogantneža, ki je vedno zanikal možnost nove spojitve, kako bo moral pojesti svoje besede. Patton svojih besed ni pojedel, si je pa na enem izmed koncertov iz tiste runde v goltanec skorajda simbolično stlačil vezalko.

Skratka, bend je bil ponovno na odrih, feni, med katere se, to je pošteno priznati, uvrščam tudi avtorica današnje Tolpe bumov, pa so lačno pokupili vstopnice za evropski del The Second Coming, kakor so turnejo naslovili, nato pa še za vse ostale svetovne datume - pa čeprav je v večini šlo za festivalske nastope. Fejti so tako med letoma 2009 in 2012 obredli velik del sveta in želi bolj ali manj odobravajoče odzive, kot njihova predskupina pa so takrat denimo nastopili tudi domači Elvis Jackson. Po festivalski sezoni leta 2012 pa so Faith No More spet poniknili: Pattonovim naklepom se pravzaprav ne da slediti, basist Billy Gould se je posvetil svoji producentski karieri, klaviaturist Roddy Bottum je pisal glasbo za filme in otroške oddaje, bobnar Mike Bordin pa je prevzel gostovanja pri različnih bendih. Za kitarista Jona Hudsona pravzaprav nihče ne ve, kaj počne, ko ne igra z njimi, a nikoli potolaženi feni njegovega predhodnika v bendu znajo povedati, da nikoli ne bo imel tako kul obraznih kosmatin kot Jim Martin, ki je bend zapustil leta 1993.

A sprejem je bil kljub temu pretežno gorečen in sem ter tja se je med koncerti pojavil kak skrivnosten zvočni izsek, ki ga niti najbolj zvesti sledilci niso prepoznali. Lani je bend nastopil na enem izmed redkih koncertov v londonskem Hyde Parku, kjer so v celoti zaigrali dva nova komada. Špekulacije so bile spet na vrhuncu vse do septembra lani, ko so potrdili, da pripravljajo nov album. Občutki so bili še ob izidu prvih dveh singlov, Motherfucker in Superhero, mešani. Februarja je bend potrdil naslov albuma in Sol Invictus je 19. maja tudi uradno dosegel poslušalstvo.

Strinjajmo se kar takoj z nekakšnim večinsko sprejetim mnenjem: Sol Invictus je odličen povratniški album. Je kvalitetno nonšalanten in ambiciozen približno toliko, kot gre od benda pričakovati. Nič več, a prav gotovo nič manj. Nobenih pretresov in provokacij, ki bi odstopale od tistih, ki jih je poslušalec vajen od kvinteta, pa vendar še vedno dovolj raznolikih motivov, vpetih v razgibano zvočno sliko, da album ves čas ohranja pozornost. Najrazličnejši prebliski in absurdi so organizirani v bolj ali manj predvidljive in relativno kratke kompozicije, ki sledijo nekako sorodnim zapletom, pa vendar vsaka zase premorejo dovolj življenja in medsebojno različnih karakterjev, da prinašajo zadoščenje. Preprosta bistroumja in nejasne aluzije so vedno bile del opusa Faith No More, morda celo tisti element, ki bend najdlje spremlja. Tudi na Sol Invictus lucidnih nesmislov ne manjka, vsajeni pa so v premišljeno zasnovane skladbe, med katerimi poleg šestminutne Matador ni kakšnega epskega presežka v smislu dolžine. Naslovna oziroma uvodna Sol Invictus nekako svečano otvori album, zadnja From the Dead poskrbi za obvezni šlager, Motherfucker pa na momente zveni, kot da bi bila napisana za podlago posnetka kakšne tekme v smučarskih skokih. Pa vendarle, jedro je ostalo trdno in brez resnejših ustvarjalnih žrtev. Faith No More so pač nikoli ni bilo treba kaj posebej prilagajati okusom in sklepati kompromisov na ta račun.

Da je Patton glavni čudak v bendu in izven njega, je verjetno jasno, čeprav veliko zmajevanj z glavo ob njegovih glasbenih in obglasbenih početjih izvira preprosto iz dejstva, da tip nerad kaj dosti razlaga, kaj in zakaj to počne, zato so nekatere njegove eskapade pač deležne nerazumevanja in nejevernosti. In v tem se Faith No More tudi bistveno razlikujejo od svojih sodobnikov in zlasti bendov, mlajših od sebe, ki se zdijo skorajda obsedeni s tem, da bosta njihovo sporočilo in bistvo dojeta "pravilno". Patton in druščina se na vse skupaj ne bi mogli bolj požvižgati: frontman pravzaprav prostodušno prizna, da se njegovim besedilom včasih pripisujejo zelo laskajoča tolmačenja, ki pa z idejami benda pri kovanju besedil nimajo veliko skupnega. Na ta račun imamo tako tudi na Sol Invictus tako besedila, ki se zdijo pomenljiva in subtilno družbenokritična, kot tudi besede in tekste, ki pravzaprav samo dopolnjujejo oziroma kot nekakšno priročno orodje dodatno intonirajo instrumentalni del. Skromnost ni nekaj, kar bi človek zlahka povezal z bendom, pa vendar je v tej preprostosti čutiti tudi to.

Nobene izmed skladb na Sol Invictus ne bi mogli zares umestiti na katerega izmed njihovih prejšnjih albumov, kljub temu pa so to, čemur bomo sedaj prisluhnili, nedvomno Faith No more, ki jih poznamo. Kar je svojevrsten dosežek po vseh letih premora in ločenih poti članov benda. Ob bendovih večnih atributih, od katerih smo jih nekaj skušali povzeti tudi v tej recenziji, lahko zavzdihnemo le ob tem, da minutaža albuma nanese relativno kratkih 39 minut.