Hyperdub, 2016

Fatima Al Qadiri se z novim dolgometražcem Brute vrača na priznano britansko založbo Hyperdub. Založba, znana po spremljanju dubstep in grime scene vse od njunih začetkov, pa s to izdajo naredi korak stran od stereotipne klubske glasbe in namesto beatov v ospredje pomakne atmosfero.

Album se ukvarja z izrazito napetim dogajanjem v Ameriki, kjer si je na videz sodeč policijska brutalnost v zadnjih letih izborila nove pravice, še posebej ko gre za pogosto vprašljivo streljanje neoboroženih temnopoltih najstnikov. Že pri prvi skladbi smo k poslušanju pospremljeni s semplanjem policijskega govora in oddaljenega nemira ljudi na ulicah. Vojno vzdušje, hladni zvoki sintetizatorjev, sirene in na široko drobljeni ritmi vzpostavijo občutek, ob katerem je album težko poslušati ležerno. Tudi za poplesavanje v klubu se zdijo skladbe zaradi sporočilnosti nerodno neokusne. A nič zato. Ravno v zadnjem času se vedno več elektronskih producentov oddaljuje od predvidenih predalčkov elektronske glasbe in s pomočjo nojza in vsesplošnega poudarka na sound designu poskušajo na novo definirati formo elektronske glasbe. Ne glede na ambicioznost abstraktnih vizij pri posameznem projektu je eksperimentalnost postala nepogrešljiva. A pri letošnjem albumu Brute kuvajtske Newyorčanke se zdi, da ne gre toliko za otipavanje naslednjega koraka v eksperimentalnem grimu kot za osveščanje o policijski brutalnosti. Brez te močne teme album postane siromašen in lahko ponudi le hladno atmosfero, ki jo gradijo prežeči sintesajzerji, ki le občasno razvedrijo zvočno sliko z bolj kompleksnimi konstrukti prepletajočih se melodij.

Za eksperimentalen grime je album ritmično precej pomanjkljiv oziroma pusti poslušalca prikrajšanega za dobro izkušnjo. Ritmični elementi grime žanra, s katerimi se album ponaša, delujejo prej naključno umeščeni, kakor da bi bili postavljeni z namero iskanja novih ritmičnih zank, ki bi navdihovale nove generacije producentov. Kot tak je album eksperimentalen kvečjemu v smislu iskanja novih načinov osveščanja množic britanskega podzemlja in ostalih fenov Hyperdub založbe o policijski brutalnosti v Ameriki. Čeprav situacije ne gre podcenjevati in je Fatima Al Qadiri prepričljivo ne jemlje zlahka, se album veliko preveč zanaša na vzdušje semplov in premalo na virtuozno produciranje, ki bi se za tak projekt skoraj spodobilo. Sporočilo na albumu povozi izvedbo, ki je v svoji nedomiselnosti razvodenela, kar povratno škodi tudi resnosti sporočila samega. Če je bil namen v poslušalcih vzbuditi enotnost v odporu do zatirajočih organov oblasti, je rezultat prej nelagodje in nemočno opazovanje tragičnega dogajanja. Protestna muzika, ki ji manjka upanje in se trudi pod krinko aktualnih tematik umestiti v eksperimentalno klubsko glasbo, nekako izvisi pri iskanju ušes, če ta že čutijo bes in nezadovoljstvo ob policijskih prestopih.

S premalo plesne forme za klube in premalo dovršenih idej za poslušanje doma bo album verjetno šel v pozabo kot eden od streznitvenih izdelkov, ki spomnijo, da se je pri glasbi po navadi s sporočilom bolje ukvarjati sekundarno.