Zasedba Kill It Kid, ki prihaja iz najbolj angleškega med angleškimi mesti, Batha, je na prvi pogled zanimiva predvsem zaradi njenega skorajšnjega koncerta v Kinu Šiška, ki se bo zgodil konec meseca. Na drugi pogled, ko malo bolj podrobno prečešemo njen zvočni katalog in biografijo, pa je jasno, da gre tudi onkraj koncertne povezave z našo deželico za precej intrigantno glasbeno skupino.

Najbolj v oči bode njen nastanek, ki v svetu resnejše glasbe, obsedenem z avtentičnostjo in spontanostjo, verjetno ni deležen blaznega odobravanja. Kill It Kid namreč niso začeli s poceni kasetnimi posnetki iz družinske kleti, ne, njihove prve resnejše poskuse, ki so bili kasneje izdani tudi na EP-ju, je v profesionalnem studiu dokumentiral kar sam John Parish. Grenke asociacije na nekvalitetne in prisiljeno sestavljene zasedbe iz raznih TV-oddaj so na tem mestu seveda pretirane, mogoče bi se bilo bolj smotrno spomniti na The Monkees in njihove ne tako zelo drugačne začetke, ki so se potem izcimili v solidno kariero.

Bolj produktivno bi se bilo ustaviti pri oznaki blues, ki jo na zasedbo Kill It Kid vsi tako radi lepijo. Gre za leno kategoriziranje, na katero je verjetno precej vplivala prisotnost legendarnih terenskih posnetkov Alana Lomaxa, pa tudi samo ime zasedbe, ki je povzeto po naslovu komada pogosto opevanega bluesmana Blind Willieja McTella. V resnici Kill It Kid do bluesa dostopajo zgolj posredno, ravno še znotraj mejá pravila šestih stopenj ločenosti.

S tem seveda ni nič narobe. Nasprotno, po eni strani gre celo za dobrodošlo zadevo, saj kvaliteta glasbe nikakor ne trpi, hkrati pa bluesrockovski zvok doživlja prepotreben razvoj in pridobiva nove elemente in poudarke. Tako lahko slišimo nekakšen neo- oziroma post-blues rock, ki do bluesa dostopa preko The Cult, ki so do bluesa dostopali preko Led Zeppelin, ki so do bluesa dostopali preko The Yardbirds, ki so do bluesa dostopali preko Howlin' Wolfa.

Prav The Cult so zasedba, na katero Kill It Kid v določenih trenutkih prav strašljivo spominjajo. V pesmi Heart Rested With You frontman Chris Turpin zveni praktično identično kot Ian Astbury, prisotni pa so tudi cultovsko preprosti stop-and-go arena riffi in bombastični bobni. Stephanie Ward, ki si s Turpinom deli vokalne dolžnosti, poskrbi, da otvoritveni komad You're In My Blood bolj kot na Johna Mayalla spomni na Yeah Yeah Yeahs, ob pesmi Wild And Wasted Waters pa sicer najprej bežno pomislimo na The Black Keys, a potem ugotovimo, da je vse skupaj bolj podobno Cold War Kids.

Primerjava z zasedbami kova Yeah Yeah Yeahs je seveda kompliment, ne graja. In Kill It Kid si večino komplimentov, ki so jih v svoji kratki karieri dobili že kar precej, zaslužijo. Vokalno in inštrumentalno so brez napak, besedilno solidni, očitno pa so sposobni celo napisati tisto takó izmuzljivo popolno pesem, kar uspe zelo redkim muzikantom. Sweet Nothings je pesem, ki v dobrih dveh minutah in pol vzbudi močna čustva in nariše zelo žive slike. Turpin svoj astburyjevski vokal na njej preobrazi v žlahten, čustven in patiniran ljubezenski krik, ki je nekakšna mešanica živih vokalov Justina Vernona in Ryana Adamsa, vse skupaj pa je podloženo z akustično kitaro in odlično plasiranim samplom enega izmed Lomaxovih terenskih posnetkov.

Lo-fi izvedba Sweet Nothings, skupaj s chaingangersko Run, ki se še najbolj približa prvinski bluesovski energiji, nakaže na dejstvo, da bi se plošča poslušala še bolje, če bi bila malce drugače posneta. Band sicer pravi, da so jo posneli v desetih dneh na zelo poceni opremi, a tega v večini komadov ni slišati. Čeprav je avtor teksta prej pozdravil evolucijo bluesrockovskega zvoka, se kitarska distorzija na mnogih mestih vseeno zdi preprosto premočna in premastna, vse skupaj pa je zasnovano preveč bombastično, za velike stadione, ne pa za zatemnjene klube, kamor taka glasba v končni fazi vseeno še vedno sodi.