Fire! - (Without Noticing) (Rune Grammofon, 2013)

The Thing - Boot! (The Thing/Trost, 2013)

Švedski pihalec Mats Gustafsson redno opominja nas novinarje, da je predvsem punker in ne toliko jazzer, čeprav mu iz gobca vedno štrlijo razna pihala in nikoli električna kitara. Kaj reči na to? Povedano lahko razložimo kot refleksijo vinilnega freaka, ki se je svojim fetišem izenačil do te mere, da je lastni psihični profil začel dojemati kot ločen na A- in B-stran. Hja, čeprav je eden od najizvirnejših pihalcev evropskega kontinenta, ga enako močno navdihujejo erupcije tako improviziranih godb kakor tudi distorzirane kitare. Jeseni je izdal kar dve zgoščenki v navezavi na B-stran svoje podobe, ki pričajo o tem, da pri njem ne gre le za držo, ampak da govori resnico.

Tretja plošča skupine Fire! z naslovom „Without Noticing“ pooseblja improvizacijski slog na bolj kompaktnem ogrodju počasnih kraut-rockerskih ritmov ob odmevu rifov bas kitare. Skladbe so si naslove izposodile iz knjige pisem, ki jih je pevec skupine Smog, Bill Callahan, pošiljal svoji imaginarni ljubici Emmi Bowlcut. Callahanove knjige kritika ni prav posebej cenila, saj je Bill objavil le pisma 'moške' strani, ni pa si izmislil Emminih odgovorov. Kar se tiče širših območij, Gustafssonova fenovska čreda ne bo pozabila letošnje plate „Exit!“, prvenca Fire! Orchestra. Zaradi njene ritualne ognjevitosti jo pričakujemo na številnih lestvicah lanskih izdaj.

Glasba skupine Fire! je glasba repeticije. V delovnih biografijah članov benda so tudi izkušnje in dolgoletna prijateljstva s številnimi imenitnimi 'hrupovci'. Tako je duh elektrofonika Kevina Drumma skrivnostno prisoten v uvodnem komadu „Standing on a Rabbit (Without Noticing)“. Sinteza primordialnega saksofonskega bluesa s krautrockom v komadih „Would I Whip“ in „Your Silhouette on Each“ ob svoji hitrosti in idiosinkratičnosti prinaša drugi adut albuma - njegov potencial za igro. Ali je temu tako zaradi intonacije električne basovske kitare Johana Berthlinga, ki v sebi odmeva eho koncertnega klavirja? Ob sinkopiranih in mestoma tudi brutalnih utripih Andreasa Werlina skupina spominja na hibrid poznih Earth. Klimaks albuma je v četrtem in petem komadu, „At Least on Your Door“ in „Tonight. More. Much More“, ki ob svoji enostavnosti in obenem surovosti prebudita skoraj otroško emocionalnost, tako, ki je nismo vajeni najti pri temačnih metropolitanskih posebnežih.

Kar se tiče A-strani Matsove psihe, naj bi ta bila predstavljena ob izbruhu visoke stopnje testosterona iz medeninastega pisoarja, odetega v črno usnje, ob manjku kakega drugega pigmenta. „Boot!“ je nova zgoščenka zvezdniškega tria The Thing, v kateri poleg ukletega Šveda, igrajo Norvežani, kontrabasist Ingebrigt Haaker-Flaten in bobnar Paal Nilssen-Love. Pogosto navdihnjeni z rockersko držo so se tokrat lotili skupin Yeah Yeah Yeahs, The Ex in Black Sabbath, drži pa tudi mnenje pogostih komentarjev, da bi Paal zaradi klepetanja po rideu lahko igral tudi death metal. Kar se tiče njihove senzibilnosti, da glasbo kot improvizatorji dojemajo z odprtimi frekvencami, ne pozabimo, da je skupina pred slabima dvema letoma v Križankah imela tudi svetovno premiero s soul pevko Nenneh Cherry.

Uvodni komad nove plate je priredba Coltraneove „Indije“, ki ob nenaravnem aranžmaju teme rahlo spominja na tretman komada „Down by the Water“ P. J. Harvey z albuma „She Knows“. Od slovite teme, ki je eden od stebrov modalnega jazza, si je skupina izposodila le košček. Novost je tudi to, da je Haaker-Flaten celoten album odigral na bas kitari. V avtorskem komadu „Reboot“, ki ga je podpisala cela skupina, je Paalovo bobnanje najbolj zanimivo, podobno kot v klimaksu komada „Red River“ ... Škoda pa je, da Matsovo soliranje ni prav posebej zanimivo, čeprav poleg baritona in tenorja igra tudi basovski in sopranski saksofon. Če na ovitku plošče ne bi pisalo, da je komad „Heaven“ aranžma Ellingotonove kompozicije, je povsem možno, da bi bil komad neprepoznaven, saj ne po utripu ne po sinkopah ne zveni kot košček jazzovske zgodovine. V izbiri takega komada lahko razberemo ambicijo skupine, da se umakne stereotipom oziroma klasični jazzovski razdelitvi vlog, ali, če beremo Matsov psihični profil, da se nagibajo proti razpoznavnemu bendovskemu zvoku.

Konec albuma je bolj atmosferičen in ne tako kaotičen. Dokaz tega so podaljšani komadi, ki niso krajši od sedmih minut pa vse tja do polnih štirinajst v klimaksu albuma.

Kot epilog: dobro je, da nam glasbenikovo zunajglasbeno početje, kakršno je kompulzivno zbiranje vinilov, kdaj pride tudi prav.