Echocord, 2012

Danes se v oddaji Tolpa Bumov posvečamo albumu 'Traces', ki je izšel pri znani danski založbi Echocord, leta 2002 ustanovljeni s strani Kennetha Christiansena, sicer DJ-a in vodje kopenhagenskega nočnega kluba Culture Box. Pod Echocordovo streho so osredotočeni predvsem na toplo zveneče, pretežno plesne dubiš izdaje. In v teh desetih letih založniške aktivnosti je izšla kar lepa bera izdelkov čislanih imen, kot so Vladislav Delay, Rod Modell ali Mikkel Metal. Založbin odvod Echocord Colour pa od leta 2009 razvaja z izdajami na barvnem vinilu, s čimer so si dejansko uspeli povečati prodajo v času upadajočega trenda nakupovanja fizičnih nosilcev zvoka.

Od istega leta pa je eden od Echocordovih varovancev prav tako glasbenik grškega porekla Konstantinos Soublis, znan kot Fluxion, čigar predhodne izdaje je mogoče najti tudi na Chain Reaction, torej na tako rekoč naslednici legendarne berlinske založbe Basic Channel. Letošnja dolgometražna plošča za Echocord, naslovljena 'Traces', je njegov četrti album, ki ga je posnel kot Fluxion. Prav tako za Echocord in prav tako v letošnjem letu pa sta ga najavili dve kratkometražni istoimenski izdaji - prvi in drugi del, kjer se je znašlo kar nekaj komadov, ki so pristali tudi na dolgometražcu. Na prvi izmed njiju pa velja izpostaviti remix komada 'Desert Nights', saj je prišel izpod prstov legendarnega Thomasa Fehlmanna, ustanovnega člana zasedbe Palais Schaumburg, vendar pa ga žal ni moč najti na samem albumu.

Se pa je zato tukaj znašel »posthumni prispevek« reggae legende Dennisa Browna. Gre za komad 'No Man Is An Island', ki vsebuje vokale z njegovega debitantskega studijskega albuma iz leta 1970, ki nosi isti naslov kot tale pesem in je izšel pri kultni jamajški založbi Studio One. Poleg tega edinega vokalnega komada pa z albuma 'Traces' najbolj izstopa 'Butiama', zavoljo konkretnejše poskočnosti, ki pa ji vendarle ne umanjka raziskujoče note. Kakšne spretnejše izrazne nožice bi se na plesišču znale razveseliti tudi umerjeno počasnega, a kljub temu igrivega komada 'Migration'. Sicer pa album prek za dub techno značilnega valujočega pulziranja nosi s sabo, kar je precej značilno za ta žanr, nekakšno paradoksalno hladno toplino, ki vsakič znova izpade temu prikladno neosebno osebna.

Na področju dub techna je - z izjemo nekaterih zares inovativnih imen - nemara precej težko najti očitne osamelce. Delno zaradi nedvomne proliferacije izdaj tega žanra in posledične zasičenosti, delno pa tudi zaradi njemu lastnega subtilnega značaja, kar zna pogosto voditi v konformno uniformnost sledenja temu, kar počno drugi in se je »dobro prijelo«. K sreči se 'Traces' nagiba v smeri, da večkratno poslušanje privede do razodevanja tistega, kar je bilo preslišano »na prvo uho«, vendar pa ga kljub temu ne gre označiti za kaj bistveno več kot soliden izdelek.