samozaložba, 2020

Fognatura oziroma istrsko Fonjatura je beseda, prevzeta iz italijanščine, ki v prevodu pomeni »kanalizacija«. Že sama misel na besedo nam lahko v ustih pusti slab okus in lahko se sprašujemo, kako bi nekoga, če bi se nek bend čisto slučajno tako imenoval, sploh povabili na koncert te zasedbe, ne da bi bila njegova prva asociacija ob tem na umazanijo in odbijajoč vonj. V tej situaciji blagor tistemu, ki italijanščine ne razume in ga takšne stvari ne motijo. Kljub povedanemu pa obstaja skupina z imenom Fonjatura, ki v debato vpelje simpatično zgodbo in konotrira neprivlačni upodobitvi. Ampak – otom potom – do razlage detajlov njene prijetnosti bomo še prišli. 

Fonjatura so trije mladi fantje iz Pulja, ki pod tem imenom ustvarjajo od leta 2013. V tistih časih so bili člani zasedbe vokalist in basist Matej Peharda Peh, kitarist in vokalist Vincent Ereš Vini ter bobnar Ivan Hačić Haćo, ki ga je pred kratkim zamenjal Tin Januš. Nekaj let po ustanovitvi je zasedba aktivno ustvarjala, vendar ni ničesar izdala. Njeno avtorsko delo se je dalo slišati le na koncertih, ki so se načeloma odvijali na območju Istre. Leta 2015 se je zgodba ustavila, ko sta Peh in Vini kariero nadaljevala v zasedbi Kani Bastardi, s katero sta izdala album, imenovan Vaffanculo. Njeno ustvarjanje je večinoma potekalo nepredvidljivo, on and off, in na neki točki se je zgodilo, da se je dvojec Peh-Vini vrnil k svoji prvotni zasedbi – Fonjaturi.

Ponovno združena je Fonjatura prejšnji mesec izdala prvenec, imenovan Schizophrenia Paranoides. Snovati so ga začeli že v prvi fazi obstoja oziroma okoli leta 2015, letos pa so ga končno dokončali, posneli v puljskem studiu DIY V&W ter izdali v samozaložbi. Album vsebuje 16 hitrih in kratkih skladb, v katerih se da slišati klasičen old school punk, ki je bil najznačilnejši za devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Izdaja, ki se konča po vsega skupaj 25-ih minutah, je polna mastnih bass rifov ter nerazumljivih krikov in drenja pevcev Vinija in Mateja, ki sta tudi napisala vse skladbe. Izjema je le šesta skladba Laž, ki jo je ustvarila kultna puljska punk zasedba Frontalni udar. Zelo očitno je, da Fonjatura svoje vzornike išče v umetniškem opusu nekdanje legendarne puljske punk scene, na katero ob pravkar omenjenih Frontalni udar spadajo tudi KUD Idijoti in Fakofbolan. Sorodnost se sliši v mnogočem – od umazanega zvoka, dokaj težko razumljivega petja in klasičnega ponavljanja besed do same zgradbe skladb, ki včasih trajajo komaj 20 sekund. 

Skladbe, ki jih lahko najdemo na debitantskem albumu Schizophrenia Paranoides, so načeloma krajše od dveh minut, začenjajo in končajo se zelo ostro, med njimi se vlečejo precej nihilistične teme, seveda s poudarjeno družbeno kritiko, ki je izražena s posamezno besedo, ki se ponavlja v določeni skladbi. Edina izjema bi lahko bila naslovna skladba. Ta je precej dramatična, v njej je prisotna neka drugačna oblika energije kot v preostalih komadih. Zdi se, kot da je bila podrobno premišljena in namensko postavljena prav na sredino plate, da med dvema valoma ostrine poda konkretnejšo ter nepričakovano jasno noto. Schizophrenia Paranoides govori o tem, da počasi vsi postajamo žrtve shizofrenije, in zanimivo je dejstvo, da nekako učinkuje kot zaključek vseh ostalih skladb, ki aludirajo na gnus glede trenutne situacije. Omenjeni komad pa poda enostaven zaključek: it is what it is / zboleli smo.

Preden se odpravimo k poslušanju albuma Schizophrenia Paranoides, bi se bilo zanimivo še enkrat obrniti k podobnosti med Fonjaturo in legendarnimi ex yu punk zvoki. Med drugim se postavlja tudi vprašanje napredka. Določena skupina posameznikov, še posebej tistih iz ex-yu obdobja, takšne pankerje, kot so Fonjatura, prištevajo k – povedano po domače – legit punkerjem. Vse ostalo, nastalo pod vplivom drugih žanrov, iz česar smo dobili raznovrsne inačice punk zvrsti, je po njihovih merilih preveč fino, da bi bilo punkovsko. Punk je umazan in ne zveni fino in gladko. Toda ali je to zares edini zvok, ki ga surovi hardcore punk lahko proizvede?

Odgovor je ne. Surovost se lahko izkaže na tisoč načinov. Za primer lahko vzamemo beograjske Repetitorje. Tudi oni so v svoji glasbi zelo kruti, uporniški, vseeno pa nekako sodobnejši. Bistvo je prav v tem, da puljski punk – ali pa istrski nasploh – ostaja zvest svoji bogati dediščini, v kateri vidi pravi način izražanja svojih misli in načel.

Glasba, ki jo Fonjatura ustvarja, po sodobnih družbenih načelih seveda nikakor ni simpatična, še posebej pa ni simpatično zasedbino ime. Zanimive pa so okoliščine, v katerih je zrasla bendova zgodba, ter njegov pomen za puljsko punk sceno. Vsepovsod po regiji smo priča počasnemu propadanju raznih kulturnih središč – bodisi zaradi političnih interesov bodisi zato, ker ni ljudi, ki bi nadaljevali z določeno idejo. Fonjatura in njihovo močno nagnjenje k že omenjenemu zvoku in stilu dokaj jasno kaže na to, da Pulj – mesto, ki je bilo v Jugoslaviji punkovsko središče - še vedno vztraja. In prav v tem najdemo lepoto. Mimogrede – slavni napis »slušaj mamu i pank« ni po naključju nastal prav v Pulju.