Music From Memory, 2020

Letošnji solistični prvenec Radioheadovega kitarista Eda O’Briena je naletel na precej mešane odzive. Na eni strani so se znašli kritiki, ki so O’Brienu očitali, da s svojim songwritingom ni dorasel Thomu Yorku in Jonnyju Greenwoodu, na drugi strani so mnogi pohvalili predvsem njegov pogum za to, da se je s ploščo oddaljil od izraza, ki ga goji z matično zasedbo. Slednje zdaj nedvomno drži tudi za solistični prvenec Christopherja Beara, alias Foolsa, sicer bobnarja ameriških indie posebnežev Grizzly Bear, ki jih z Radiohead ne povezujeta le nekdanja skupna turneja in vzajemno laskanje, temveč tudi podoben, radoveden ustvarjalni proces. Ta radovednost vsaj deloma zaznamuje tudi obe omenjeni solistični plošči, je pa med njima opazna razlika. O’Brienova bolj pesemsko zasnovana plošča je izpadla precej ambiciozno, na drugi strani pa je Bear posnel ploščo bolj umirjenih, zadržanih inštrumentalov, bolj primernih za zvočno kuliso v hipsterskem baru kot za koncertne odre. Kar pa ne pomeni, da si plošča Fools’ Harp Vol.1 ne zasluži večje pozornosti. Bear z njo najbrž resda ne bo nagovoril fenov svoje zasedbe z apetiti po popovskem formatu, skoraj zagotovo pa se bo s ploščo prikupil dobršnemu delu poslušalcev, ki Grizzly Bear cenijo zaradi dodelanih aranžmajev, pozornosti do detajlov in njihove eksperimentalne žilice.

To ne pomeni, da je Bear preprosto posnel skladbe, ki se slišijo kot inštrumentali njegove matične zasedbe. Nekatere podobnosti so razumljive, toda obenem bo Bearova plošča nedvomno očarala tudi marsikoga, ki se mu Grizzly Bear zdijo preveč sredinski, ali koga, ki se že na daleč ogne vsega, kar diši po rocku. Fools’ Harp Vol.1 zagotovo ni rockovska plošča, težko pa bi ji določili tudi kakšno drugo žanrsko dominantnost. Pri založbi so izid plošče pospremili z označbami elektronika, ambient in fusion, je pa to verjetno treba razumeti kot neko pavšalno orientacijo. Bear sam se je ob ustvarjanju plošče bolj kot na žanrska pravila menda zanašal predvsem na intuicijo, ki jo je občutno in razumljivo izoblikoval s svojimi preteklimi glasbenimi izkušnjami, tudi ali pa predvsem s svojim delovanjem v zasedbi Grizzly Bear. Ampak Fools’ Harp Vol.1 se kljub temu ne sliši kot tipična bendovska plošča, najprej že zato, ker se je ustvarjanja lotil digitalno kot producent elektronske glasbe, ki si je nekaj tovrstnih izkušenj nabral že z remiksi za Feist, Of Montreal, Phoenix in še nekatere druge ustvarjalce. Na tem mestu bi vzporednico denimo lahko povlekli s projektom Flanger, ki s svojo glasbo briše ločnice med (jazzovskim) bendom in elektronsko produkcijo, ali še raje s skoraj že pozabljenim dvojcem Fila Brazillia, ki je v devetdesetih inovativno spajal elemente elektronike, rocka, jazza, funka in še česa.

Podobnost je celo tako očitna, da bi skladbe, v katerih se Bear posveti elegantni jazzovski in fusion senzibilnosti, zlahka pripisali Fili Brazillii. Vendar to ne pomeni, da ju je skušal posnemati ali da precej obskurni dvojec sploh pozna, temveč prej to, da so si izkušnje najbrž nabirali s podobnimi muzikami. Pri Bearu je bilo to najprej jazzovsko šolanje, nato petnajstletno (ob)rockovsko ustvarjanje z Grizzly Bear pa priložnostna sodelovanja z drugimi glasbeniki in bendi, izkušnje z remiksanjem ter v zadnjih letih še intenzivno ukvarjanje s filmsko glasbo. Prav vsaka od teh žanrskih izkušenj zdaj sporadično pozornost dobi tudi na plošči Fools’ Harp Vol.1., vendar ne gre za tipično izkazovanje eklektičnosti. Bear svojo glasbeno podkovanost namreč raje izkoristi za neobremenjeno raziskovanje še neuhojenih poti, ki po svoji senzibilnosti sicer spomnijo na logiko lounge musica, ali še raje njegovo sodobno inkarnacijo. Ne gre niti za ploščo, s katero bi Bear hotel dokazovati svoje bobnarske spretnosti, temveč prej za iskanje prefinjenega, koherentnega in skoraj zadržanega izraza. Poslušalca ne lovi s poceni triki in ekscentričnostjo, temveč ga omreži z zrelostjo in dodelanostjo, ki pa nikoli ne izpadeta pretenciozno. Plošča za glasbene uživače.