Text Records, 2020

Čeprav ga je posnel pred izbruhom pandemije, se novega, desetega dolgometražca Kierana Hebdna pod njegovim osrednjim psevdonimom Four Tet že prijemlje naziv soundtracka za aktualno krizo, ki je v zadnjih dveh tednih utečeno življenje postavila na glavo. Pri tem bodo tudi elegantni house komadi s klasičnimi fourtetovskimi pritiklinami prej kot brezskrbne springbrejkerje na miamijskih plažah nagovorili tiste, ki ta čas preživljajo v samoizolaciji. To samo po sebi sicer ne pove veliko. Nekaj podobnega bi namreč zlahka pripisali že večini Hebdnovih starejših plošč. Tudi takrat, ko se nameni posneti banger za plesišče, ta zaradi Hebdnove značilne senzibilnosti ponavadi več pove med kontemplacijo v domačem fotelju kot pa na klubskih plesnih razvratih. Par takih klubskih koračnic se je zdaj znašlo tudi na plošči Sixteen Oceans, ki pa jo še bolj zaznamujejo razpoloženjske ambientalne skladbe, v katerih Hebden spretno navigira med tesnobnostjo in skoraj zenovsko umirjenostjo. Morda bi bili ti občutki v drugih okoliščinah drugačni, toda plošča je izšla zdaj, zato bo v spominu, vsaj med Hebdnovimi feni, najbrž za vedno ostala povezana z aktualnimi dogodki.

Zanimivo je, da je Hebden takšno ambientalno podobo skladb menda načrtoval že za svoj prejšnji album New Energy iz leta 2017, ki je na koncu nato izpadel precej bolj housersko in hkrati razmeroma mimobežno. Fenom, vajenim Hebdnovega elektronskega avanturizma, se je precej standardni house takrat nekoliko zataknil v grlih, njihovih vtisov pa zdaj verjetno ne bo popravila niti stilsko in zvočno močno sorodna nova plošča. Tudi na tej je neobičajnih, izvirnih producentskih pogruntavščin, s katerimi je Hebden navduševal v preteklosti, le za vzorec. Ampak po dobrih dvajsetih letih solističnega ustvarjanja, s katerim je postal eden najbolj cenjenih in priljubljenih elektroničarjev aktualnega tisočletja, se Hebdnu ni več treba dokazovati. V tem pogledu nova plošča izpade skoraj subverzivno: nobenih trikov, ekscentričnosti in avanturizma, ki so v preteklosti postali zaščitni znak tako rekoč vsega, česar se je lotil. Kar pa ne pomeni, da je plošča za odpis.

Če odmislite svoja pričakovanja, je Sixteen Oceans solidna, celo zelo dobra plošča, pa čeprav v večjem delu sledi preverjenim kalupom. Na eni strani skoraj klasičnemu housu, ki mu Hebden subtilno doda nekaj garagey zasukov in na drugi strani ambientaljenje po vzoru pokojnega mojstra Susumuja Yokote. Gre torej za dobro preverjeno kombinacijo, ki bi ji reference zlahka poiskali že pri pionirskih zasedbah tipa The Orb, pa čeprav je na Hebdnovi novi plošči vse skupaj razumljivo slišati veliko bolj sodobno. Ampak obenem se zdi, da se z aktualnimi trendi, raznimi strategijami in ciljnim občinstvom vendarle ni preveč ukvarjal. Namesto tega je ključni del pozornosti usmeril predvsem v producentske spretnosti, ki si jih je nabral v minulih dveh desetletjih, rezultat pa je kompozicijsko in zvočno izpiljena plošča z močnim poudarkom na opojni melodičnosti. Če je v svoji zgodnejši fazi Four Tet večino pozornosti namenjal kontrastnemu vzorčenju, se na novi plošči veliko intenzivneje osredotoči na sintezo zvoka, ki pa zaradi spoja spet precej eksotične akustike in klubske elektronike še vedno deluje tipično fourtetovsko. Verjetno z njo ne bo prepričal vseh svojih privržencev, skoraj zagotovo pa jo bodo znali ceniti tisti bolj razgledani poznavalci elektronske glasbe.