Jagjaguwar, 2017

Čeprav je zadnja leta kalifornijska psihedelična indie zasedba Foxygen v živo pogosto predstavljala tudi do devetglavo nepredvidljivo pošast, je v osnovi še vedno predvsem projekt dveh dolgoletnih prijateljev, Sama Franca in Jonathana Rada. Slednja pod imenom Foxygen glasbo ustvarjata že od svojega petnajstega leta in predvsem kemija med njima je tista, ki je bend dvignila nekam blizu zvezd ter ga nato tudi skoraj že vrgla na smetišče glasbene zgodovine. 

Ko je bend leta 2013 ob izdaji svojega najuspešnejšega albuma v indie blogosferi doživljal nagel vzpon, je takratna članica skupine in tudi Samova punca v odmevni javni objavi opozorila na skrhanost odnosov med Samom in Jonathanom. Tako se je v vrtincu klasičnih r'n'r sporov, naslednic Joko Ono, pretepov, poškodb, drog in odpovedanih turnej že inherentno malce iztirjeni vlak Foxygen res zdel pri koncu svoje poti. 

A Sam ni zapustil Jonathana, zapustil je svojo punco. Fanta sta se nato z na novo najdenim zanosom obdala z drugimi glasbeniki in zagnala projekt Foxygen and Star Power. Ta je na istoimenskem dvojnem albumu bend prignal do občasno še vedno briljantnih, a pogosto skorajda tudi neposlušljivih skrajnosti 70's soft rock eksperimentiranja. In ko sta Jon in Sam po svetovni turneji leta 2015 napovedala konec projekta Foxygen and Star Power, ni nihče zares vedel, če je s tem konec tudi samega Foxygena. Roko na srce, po kaosu zadnjih let bend niti ne bi bil preveč pogrešan.

A tu je leto 2017, fanta sta še živa, še vedno prijatelja in kot pokaže njun novi album Hang, še vedno zakopana v divje razkopavanje 60's in 70's pop psihedelije, tokrat močno začinjene še s klasično hollywoodsko orkestralno spremljavo. Poteza, da bendovo eksistencialno krizo prebrodiš s pomočjo 40-članskega orkestra, je brez dvoma zelo foxygenovska. Orkester je sodeloval pri vseh osmih komadih z nove plošče in na srečo vendarle bendu vdihnil novo vitalnost ter predvsem malce koherence. 

Hang je za razliko od raztresenega in predolgega predhodnega albuma namreč precej bolj osredotočeno delo. Foxygen je svoje drame obrnil sebi v prid in posnel album, ki bi lahko predstavljal soundtrack tem dramam. Sam France je Hang sicer označil za »Disney album« benda, kar v luči bogatih orkestralnih aranžmajev, ki delujejo kot iz risank ali broadwayskih muzikalov, hitro dobi smisel. Poleg tega gre France tudi z jaggerovskimi vokali še vedno pogosto preko roba spodobnega, a se tokrat skozi pesmi vendarle svetlika neka kredibilna, dokaj privlačna glasbena vizija. Če je Hang risanka, je vsekakor risanka za odrasle, s svojimi abstraktnimi in pogosto tudi nesmiselnimi besedili pa hkrati odseva nesmiselnosti sodobne Amerike in ponuja zatočišče pred njimi. 

Z združevanjem in razdruževanjem orkestralnih aranžmajev z odličnimi Radovimi klaviaturskimi linijami pa ravzaprav celoten album lovi ravnotežje med tema ravnema utopičnega in distopičnega. Uvodni komad Follow The Leader je predvsem ljubezenska pesem, a uspe na trenutke še vedno delovati kot bizarna sektaška himna. Še bolj je zgovoren prvi single America, ki z vmesnim, najbolj izstopajočim orkestralnim vložkom deluje skoraj kot Foxygenov A Day in The Life. Poleg tega je America najbolj oprijemljiva tudi besedilno in precej spretno odraža privlačno zlaganost hollywoodskih ali pa kar ameriških sanj. Ob tem pa je izpostavljanje komadov vendarle tudi malce nehvaležno početje, saj gre za zbirko osmih prijetno svobodnjaških, a med seboj tudi dokaj podobno zvenečih skladb. Tako lahko gosto nasičeni teatralni aranžmaji proti koncu plošče kljub kratkosti že pomenijo določen napor, saj je poslušanje oziroma resnejše potapljanje v ploščo dokaj intenzivna izkušnja. 

Bendu so že v preteklosti mnogi sicer očitali preveč očitno izposojanje elementov iz psihedelične rock preteklosti, s čimer je Foxygen pogosto res lahko izzvenel kot parodija ali predvsem pastiš. Do neke mere to velja tudi tokrat, a je postmoderno spajanje prej nikoli združenih elementov v tem primeru vendarle malce bolj presenetljivo in samosvoje. Po drugi strani pa Hang v smislu pisanja skladb žal ne doseže nivoja bendovega skrajno spevnega albuma We Are The 21st Century's Ambassadors of Peace and Magic. 

Tako Hang z izjemo nekaterih presežnih trenutkov ne predstavlja pri Foxygen že videne izjemnosti in poslušalca prevečkrat pušča hladnega. V smislu vrnitve bendove osredotočenosti, posvetitve zadanemu projektu in ambicioznosti pa ga lahko ocenimo vsaj kot sorazmeren uspeh in morda kot novo rojstvo. Bend je Hang označil celo za svoj prvi pravi studijski album, kar je vsaj malce dvoma vredna oznaka, a lahko napove, da bosta večna prijatelja Sam in Jon glasbo skupaj ustvarjala tudi v prihodnje. Pri tem pa morda vendarle začenjata preraščati glasbene in medosebne klišeje rock zgodovine ter postajata še bolj samosvoje čudo indie scene.