Xtra Mile, 2012

Kljub imenu, ki bi človeka lahko navedlo na misel, da je njihovo glasbeno udejstvovanje predvsem ideološko motivirano, imajo Future of the Left bolj malo skupnega s političnim aktivizmom. Bolj kot z njim se ukvarjajo z drugimi bizarnimi pritiklinami zemeljskega bivanja, to pa na liričnem nivoju zavijajo v bistroumne nesmisle, metafore, čudaške poosebitve in druge prodorne pesniške figure izpod prstov Andyja Falkousa. Ta je že sit tega, da bend še vedno neutrudno primerjajo z njegovo prejšnjo zasedbo Mclusky, in je o tem v nekem intervjuju dejal, da se počuti kot bi ga neko super popularno bivše dekle ves čas skušalo pokončati. Future of the Left so konec koncev izdali že dva odlično sprejeta albuma, The Plot Against Common Sense, ki ga bomo poslušali v današnji Tolpi Bumov, pa je njihov tretji izdelek, ki so ga navrgli po nemirnih treh letih.

V obdobju, ki je preteklo od izdaje albuma Travels With Myself and Another, so zamenjali nekaj članov in se iz tria sprevrgli v kvartet, posledično pa je mala plošča Polymers Are Forever s šestimi skladbami že novembra lani napovedala novo, vznemirljivo smer v popotovanju benda in zvenelo je dobro, zvenelo je kot drzna avantura v postmoderno džunglo. Ne govorimo po nemarnem in brez premisleka o popotovanju, kajti ravno potovanja vseh sort so pomembna, četudi zelo subtilno izražena tematika besedil, ki jih z veliko mero zavzetosti in navezanosti iz sebe bljuva frontman Falkous. Pri tem gre predvsem za nenadne časovne in miselne preskoke ter iskanje poti iz navidez neizbežne ujetosti in zavezanosti naravnim instinktom. Ali gre pri tem iskanju za iskren trud ali pa le odziv na morebitne kulturne zahteve, ni nikoli zares jasno, saj Falkous svoja besedila snuje na prebrisanih in izrazito alegoričnih verzih. Ti so bili vedno tiste sorte, da vzbujajo  neizogiben čustveni odziv, čeprav poslušalcu morda večino časa sploh ni jasno, kaj točno ga tako močno razburja.

The Plot Against Common Sense je nov in drugačen album od predhodnikov najprej v tem, da se nekoliko izneverja ustaljenim liričnim tematikam. Po prvem poslušanju albuma pa ostane še ena prevladujoča misel. Future of the Left namreč zvenijo bolj pop in spevno kot kadarkoli prej, hkrati pa album obračunava s celo armijo likov, simbolov in drugih fenomenov iz sodobne popularne kulture. Napadi so veliko bolj neposredni in tarče veliko bolj jasne. Že prva skladba na albumu, Sheena is a T-shirt Salesman, v dobrih dveh minutah s posmehom obračuna s sodobnim glasbenim marketingom, takoj pa je tudi jasno, da Falkous ostaja zvest svojim zaščitnim znakom - prijetno korozivnemu vokalu in vreščanju, občasni govorjeni besedi ter ponavljanju posameznih fraz. V nadaljevanju plošče se Future of the Left v tej maniri brez zadržkov lotijo še mnogih drugih pojavov, denimo lanskih londonskih protestov, Harryja Potterja, Billyja Corgana, Halle Berry, Robocopa in režiserja Michaela Baya oziroma neskončnih nadaljevanj filmskih franšiz. Da ob vsem tem bend zveni pop, je zato sicer res slišati kot grozljiva obtožba krivoverstva, a se po večkratnem zaužitju albuma izkaže, da vendarle ni tako.

Future of the Left pravzaprav elegantno plujejo med bolj poskočnimi in izrazito melodičnimi skladbami tipa Goals in Slow Motion ter I Am the Least of Your Problems, ki povsem spodobno zapolnita vlogo inteligentnih poletnih hitov. Hkrati The Plot Against Common Sense postreže tudi z bolj razgibanimi in celo progresivnimi skladbami, kjer je v ospredju teksturiran zvok, prilepljen in spretno spojen z besedili, kot je denimo: »no way you'll ever find peace, you'll ever find peace with the name they gave you.« Ravno tekstura zvoka je tisto, kar se kaže kot najbolj očitna posledica menjave članov. Bas, ki je bil na predhodnikih nekoliko monolitski, je sedaj utripajoč in se kar trese od silnih emocij, ki jih mora brizgati iz sebe, sintetično proizvedeni zvoki pa se občasno umaknejo čistemu punk pogonu, drugič pa zavzemajo vedno bolj osrednjo vlogo.

Imamo torej ploščo, ki vso svojo moč črpa iz tukaj in sedaj, hkrati pa se nesramežljivo ozira v prihodnost - “future” je beseda, ki se v izobilju pojavlja na celotnem albumu. Vse nianse občutij se razkrijejo šele po več poslušanjih in takrat se začneta tudi zvočna in tematska slika uravnovešati. Andy Falkous je mojster duhovitega in poetičnega besedičenja, ki ima na eni strani dokaj statično estetsko vlogo, na drugi pa je močno in dinamično sporočilno sredstvo, ki se na pričujočem albumu dotika predvsem tako ali drugače perečih pojavov sodobnega Londona. Za razliko od mnogih neotipljivih bizarnosti s predhodnih dveh albumov se The Plot Against Common Sense torej ukvarja s precej konkretnimi pojavi, ki jih nato preizpraša in brez zadrege obsodi, to pa stori brez neplodnega pridiganja, le z veliko mero inteligence, pikrega humorja in na novo izklesane izraznosti.