Orange Milk Records, 2019

Umetno meso je v letu 2019 razdelilo ljudstvo. Globinsko procesirani kosi GSO zelenjavic versus huronski izpusti metana v obliki kravjih prdcev. Umetno meso po okusu, teksturi in obliki imitira meso pravih živali, ki za naše burgerje živijo v popolnoma nehumanih pogojih. Burgerji so postali PETA approved, pa tudi kapitalizem approved, skeptična javnost pa se praska po bradi in razmišlja o resnični polnovrednosti polpetk.

S takšno meseno dihotomijo se galen tipton po svojih prvih treh, bolj beatovsko usmerjenih albumih s ploščo fake meat pridružuje kultni založbi internetnega podtalja Orange Milk. Njemu pa se pridružijo tudi sami staroste in Modem fejvorits producentje s scene – Holly Waxwing, Koeosaeme, rkss, donnie fredericks, Toiret Status Giant Claw, G.S. Sultan, Big Thanks, Loto Retina, woopheadclrms, Calabi Threefold in sam Orange Milk šefe – Seth Graham. Poleg presežne ambicioznosti in odličnosti album tako zaznamuje tudi neke vrste katalogiziranje scene, v katero se uvršča.

Ključni koncepti, ki opišejo glasbeni izraz omenjene scene, so popolnoma podivjano semplanje, manično predelani posnetki izvirne komponirane glasbe, ekstraterenski posnetki, skratka plunderfonija at it's finest. Predstavljajte si utopični vrt, ki sta ga zgradila Björk in Arca, nato pa ga oropajte vse narative, izmaknite mu rdečo nit in namesto nje natrosite nepreštevne ostanke niti vseh barv. In bleščice. In igračke iz Kinder jajčkov. Kalejdoskopske leče. Konfete. Par bonsajev in reko iz rosé penine. Ste se že izgubili? S tako slabim fokusom v ADHD kraljestvu umetnega mesa ne bi zdržali niti minute. Galen tipton namreč že v najkrajšem, zgolj osemindvajset sekund dolgem komadu glowing hard hats da več kot povprečna plata. Pozornost mora ostati nedeljena. Povrhu vsega se tipton ne pusti ujeti v format, posamezni elementi se le redko ponovijo, nasploh se oddalji od ritmičnega šablonjenja, ki ga je mojstrila na prvih treh ploščkih. Vzorci se tokrat vrnejo le za vzorec, preden oddrvijo dalje v svoj mali zvočni raj. Morda najbolj izstopajoči po prisotnosti so zveni otroškega smeha in čvekanja.

Ti zveni se v svoji organskosti radi zoperstavijo sintetiki nekaterih drugih nemih naratorjev albuma. Pristno, na prostranih pašnikih prosto rejeno živordeče meso galen očitno rada postavlja nasproti sintetičnemu izmečku iz laboratorija. Ker ne obsoja, z veseljem pokaže tudi pogled z druge strani, pove, da je pristno tudi kruto, in izpostavi našo lastno sintetičnost, ki se porodi skozi konstantno opazovanje narave, s katerim se hkrati postavljamo izven njenega objema. Takšna dvojnost albuma se zrcali že od naslovnice dalje. V zvočnem smislu bi lahko izpostavili sintovske arpeggie v bojih in sožitju z organskostjo podobnih arpeggiov odigranih na harfi. Priča smo mrzličnemu bežanju stran od formata zgolj zato, da bi se v nenadnem segmentu lahko pojavila kaka ne le melodično prijetna, temveč celo prepoznavna rezina glasbe. Ne uidejo nam ASMR nežnosti, ki tu soobstajajo v popolni harmoniji z nojzerskim rejvom. Pa žvrgoleče hihitanje in vzklik I'm getting out of here! v enem samem komadu, pebbles. In rajska ambientala s prekinitvami v oblikah alarmov ali telefonskih klicev in drugih nadlog, uspešno premeščena onstran vsake klišejske uporabe v štiklcu orbs.

Umetno je tisto, kar imitira, tisto, kar ni pravo, tisto, kar je ustvarila roka človekova in ne zamah narave. A za enaindvajset plus ena komadov dolg mojstrski izdelek izpod rok galen tipton & friends, pravzaprav ne drži nič od tega. Prefinjeno oblikovanje zvoka gre v veliki meri pripisati sodobnim zmožnostim tehnologije, album je še kako for real in nikakor ga ne moremo obtožiti kake imitacije. Umetno meso je morda razdelilo ljudstvo, a fake meat v sebi nosi ves potencial, da ga poenoti.