V tokratni Tolpi bumov predstavljamo dvojno dozo tako imenovane sodobne kompozicije, kajti poslušali bomo dva kratkometražca britansko-kazahstanske violinistke Galye Bisengalieve. Galya je sicer vodja velike zasedbe London Contemporary Orchestra, s katero je med drugim Actress posnel svoj album Lageos, repertoar orkestra pa sicer zajema skladbe številnih zvenečih imen sodobne kompozicije. Sama Galya je poleg sodelovanj z večjimi imeni s scene ustvarila tudi glasbo za nekaj filmov, denimo za dva nedavna - Nikoli zares tukaj in Suspiria. Omeniti pa moramo vsaj še nekaj njenih sodelovanj s skladateljicami, kot so Laurie Spiegel, Suzanne Ciani in Pauline Oliveros. Vsa ta sodelovanja in izvedbe načeloma nakazujejo na izvajalkino odprtost do idej skladateljev ter določeno senzibilnost za igranje na inštrument, kot tudi širino, ki jo Galya pridobiva z igranjem, ne le v okoliščinah sodobnejše kompozicije, temveč tudi z igranjem drugih, izvenžanrskih muzik. Zdaj pa nas zanima, kako se je Galya, kot pretežno poustvarjalka, lotila kompozicij, ki jih najdemo na njenih dveh solističnih EP-jih.

Sestrska EP-ja, nedvoumno poimenovana EP ONE in EP TWO, sta plod sodelovanj vrste skladateljic, izvajalk in producentk. Z v uvodu naštetimi imeni, s katerimi je Galya sodelovala, in prav tako ob dejstvu, da se sama na spletni strani označuje ne le kot solistka, improvizatorka, vodja orkestra London Contemporary, ampak tudi kot soustvarjalka, z vsem tem se nam razkrije njen pristop z intenzivnim vključevanjem drugih glasbenikov. V oziru do obeh kratkometražcev bi lahko ocenili, da je Galya neke vrste kuratorka, ki - sicer v dialogu z eno od štirih drugih skladateljic - kroji lasten avtorski izdelek. Kar pa naj ne izpade kot kritika, če sodobno kuratorstvo kot tako ni nič novega. Kurator se kaže kot sila, ki poganja produkcijo in narative in Galya si je pač izbrala sodelavce, ki so ji želeno lahko pomagali uresničiti.  

Galya Bisengalieva: EP ONE (NOMAD Music Productions, 2019)

EP ONE uvede skladba tùs skladateljice Claire M Singer, ki deluje v krogih sodobne kompozicije. Enako je z Emilie Levienaise-Farrouch, avtorico tretje kompozicije z naslovom Oparin. Obe, skoraj kot po pravilu, v svoje skladbe vpletata elektroniko, vendar je muzika, zbrana za EP ONE, predvsem akustična, kar je povedno vsaj z ozirom na drugi EP, o katerem bomo povedali več malo kasneje. Prvi komad nas uvede v tisti počasi polzeč občutek raztezajočih se tonov, ki v daljših akordih odzvanjajo iz orgel in violine. Naslednja skladba, sicer Galyina, pa z zvočnim galopiranjem konjskih kopit zbeži stran od meglenih dronov uvodnega komada. Tulpar, naslov te skladbe, je povzet po imenu nekega konja iz kazahstanske mitologije. EP se zaključi s podajanjem zvoka z leve strani na desno, sicer pa kompozicija uporabi le par posameznih tonov. Ta sklepna kompozicija je delo že omenjene Emilie Levienaise-Farrouch in je zgrajena okoli enega kosa zazankanih zvokov strun. Skladbe izrisujejo pokrajine, prostore v času, manj abstraktno povedano pa črpajo iz spominov na ugasle vulkane, kazahstanske pegaze in prajuho nastajajočega življenja. Sicer pa se mašinsko ponavljajoča se muzika stopnjuje vse v naslednji EP ...

Galya Bisengalieva: EP TWO (NOMAD Music Productions, 2019)

EP TWO je po uvodu z enim vibrirajočim tonom pravzaprav podoben prvemu kratkometražcu, le tisto lenobno megleno premikanje v prvi skladbi Zohra hitreje razpiha in kratki elektronski delci zvoka, ki so zgolj subtilno prisotni, se hitreje, kot smo na to zares pripravljeni, spremenijo v trd jungle beat. Shiva Feshareki, ki producira muziko s težkimi poliritmi, s tem prvim komadom nastopi kot skladateljica. Če pogledamo EP TWO od daleč, nam je vsaj po uvodu ter po bonusu, Actressovem remiksu skladbe Tulpar s prvega EP-ja, hitro jasno, kam meri. Poleg Shive Feshareki na drugem srečamo tudi CHAINES, še eno producentko, ki je med drugim sodelovala tudi z založbo Slip, na Galyinem EP-ju TWO pa je beate in kompozicijo pristavila v tretjem komadu Claycorn.

Obe producentki nam zgolj potrdita, da se ne igramo več v vodah previdne kompozicije s klasičnimi instrumenti ob komaj zaznavni elektroniki, temveč sta elektronika in beat tu tisto, kar je bil inštrument na prvem EP-ju oziroma kar je še vedno v drugi, Galyini kompoziciji - njena sredica. Galya v kompoziciji Umay elektroniko vplete v spet bolj subtilni maniri, kot ornament, ki pa deluje kot oddih med segmenti težjih bremen ostalih komadov. Violina - kljub govoru o vseh teh oh-tako-sodobnih zvokih elektronike - predstavlja izhodišče vseh kompozicij, le razpleti se godijo v smereh plastenja digitalno procesiranega zvoka.   

Dekonstrukcije določenega organskega zvoka godal do takšne mere, v kakršni jih izvede Galya na določenih delih drugega EP-ja, slišimo denimo tudi pri čelistki Lucy Railton. Sicer pa so nam bolje poznani godalci - Yair Elazar Glotman, Jessica Moss, Maarja Nuut in morda Leila Bordreuil - ki svoje kompozicije opremljajo z elektroniko v manjših porcijah ali pa preprosto drugače kot Galya.