Third Man Records, 2023

Skoraj pol stoletja je minilo od nastanka postpunk skupine The Raincoats, ki je rušila stereotipe o vlogi žensk v rokenrol kulturi in postala ena najpomembnejših britanskih underground zasedb. Gina Birch, ena od ustanoviteljic in basistka benda, verjetno ne potrebuje prav posebne predstavitve. Angleška vsestranska umetnica, pionirka postpunka in vseženskih zasedb je februarja letos pri založbi Third Man Records izdala prvi solo projekt, dolgometražec I Play My Bass Loud.

Glasbeni zemljevid Gininega vseživljenjskega umetniškega udejstvovanja in samosvojega pogleda na svet je točno to, kar smo od njega pričakovali. Drzen in izredno dinamičen, a hkrati neverjetno človeški. Že naslovnica plošče slikovito ponazarja pisano in čustveno nabito vsebino albuma. Na njej je Ginin avtoportret triminutnega kričanja v kamero iz filma, ki ga je ustvarila med študijem na filmski akademiji v Londonu. 

Na plati I Play My Bass Loud slišimo skupaj enajst komadov. Nekateri so novonastali, nekateri pa so bili že leta skrbno zbrani v Gininem arhivu. Umetnica pri 67. letih preseneča z atraktivno rabo elektronike, ki je ena glavnih karakteristik plošče, čeprav naj bi v osnovi šlo za basovski album. Z alternativnim rockom, dubom, eksperimentalnim popom in punkovskimi okraski Birch na plošči predstavi svojevrsten glasbeni izraz, ki ne spominja kaj dosti na zvok zasedbe The Raincoats. Še največje stilske vzporednice ima I Play My Bass Loud s ploščo Moving, tretjim studijskim albumom omenjene skupine. 

Ginin umetniški odmik je v muzikalnosti bistveno očitnejši kot v tekstopisju, kjer umetnica ostaja zvesta punkovskim načelom. Z neposredno in surovo rabo besed poslušalcem razgali različne notranje svetove, vse od poglobljenih, intimnih doživetij do političnih prepričanj.

Album je poln feminističnih himn, v katerih se Gina ukvarja z vprašanji položaja žensk v patriarhalni družbi. Gina Birch je z ustanovitvijo The Raincoats postala feministična glasbena ikona in vplivala na nastanek kultnih zasedb, kot sta Bikini Kill in Sleater-Kinney, ter na globalno feministično punk gibanje riot grrrl.

Danes je prepoznavnih ženskih muzičarskih obrazov seveda neprimerljivo več kot v Gininih glasbenih začetkih. Ampak ko pogledamo širšo sliko kreiranja muzike – komponiranje, produciranje, mastering …, lahko brez dileme zaključimo, da ženske v glasbeni industriji še vedno nimajo enakopravne vloge. Glede na to, da je potreba žensk po čustvenem in domišljijskem izražanju velikokrat še večja kot pri moških, je to pravzaprav zelo zanimivo dejstvo, katerega kompleksnost sega že predaleč v preteklost. Zato glasbenice, še vedno, tudi na sodobni glasbeni sceni potrebujejo pogumne kolegice, ki brezkompromisno in neposredno naslavljajo omenjene problematike. Potrebujejo umetnice, kakršna je Gina Birch.

Njen prvi solo album I Play My Bass Loud je nastal v koprodukciji z Youthom, basistom skupine Killing Joke, ki je kot producent že sodeloval z eminentnimi imeni punka, kot sta Poly Styrene in Viv Albertine. Ginini že skomponirani komadi so bili večinoma elektronski, Youth pa je spodbudil umetnico, da je na albumu poprijela tudi za kitaro in s tem plošči omogočila ter poslušalcu ponudila več segmentov intime in ranljivosti. Rezultat je kolaž elektronskega in bendovskega zvoka, ki se v komadih skoraj kontrastno ter zelo premišljeno izmenjujeta.

Ritmično privlačne skladbe z reggae in ska vplivi so opremljene z veliko ornamentacije s kratkimi, večinoma elektronskimi, eksperimentalnimi vložki. Ti ploščo, ki je že v osnovi večplastna, še nekoliko začinijo ter v kombinaciji s širokim vokalnim spektrom, ki se giblje vse od šepetanja do govora in petja v različnih registrih, mestoma tvorijo precej kompleksno zvočno sliko. 

Lahko bi rekli, da je album kombinacija feminističnega manifesta, raziskovanja basovskega in elektronskega zvoka ter neustrašnosti Gine v obeh vlogah – umetniški in aktivistični. Prvi, istoimenski komad s plate I Play My Bass Loud s tekstom in zasedbo oriše glavno sporočilnost albuma. Na njem so se Gini pridružile še štiri basistke: Shanne Bradley, Emily Elhaj, Helen McCokerybook in Jane Crockford.

Komad Pussy Riot je v digitalnem dancehall slogu remiksala Ana da Silva, soustanoviteljica, kitaristka in pevka The Raincoats. Komad je poimenovala po ruski aktivistični glasbeni skupini Pussy Riot, nanaša pa se predvsem na dogodek iz leta 2012, ko so glasbenice te zasedbe protestno nastopile v moskovski katedrali. Od komadov velja izpostaviti še And Then It Happened, ki ga je umetnica označila tudi kot »pismo sebi«. S povednimi, poetičnimi verzi in šepetom kot glavnim elementom vokalnega izražanja je to skladba, v kateri je emotivna povezava na relaciji avtorica poslušalec lahko najgloblja. Plošča I Play My Bass Loud je torej čudovita zmešnjava kompleksnih motivik in prepletanja žanrov, s katero Gina Birch dokazuje, da se za njeno ustvarjanje v britanskem in širšem glasbenem prostoru še najde mesto.