Rocket Recordings, 2021

Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bomo v osrednjem kritiškem terminu znova spustili v hrupni novi svet posebnih patronov iz Salforda. Kolektiva vedno spremenljive postave, za katerega velja, da njihov tipičen album ne obstaja, nikakor ne omenjamo prvič – v naših logih so že gostovali, hkrati pa so nas tudi dodobra zmedli. Nazadnje smo jih ogovarjali leta 2018, ob izdaji razklane vsebine Chapel Perilous. To pa nikakor ne pomeni, da so Gnod mirovali. Tega zaenkrat še ne znajo. Diskografijo so medtem obogatili z raznimi sodelovanji, še neizdanimi posnetki in priložnostnimi bendovskimi združitvami, ki kot običajno stojijo vsaka zase. Njihov proces snemanja, miksanja in izdajanja je bil svojčas relativno hiter, a covidenja žal niso imeli. Procedura izdaje se je tako z virusom zavlekla, ob tem pa so se spremenila nekatera besedila in pridodala vsesplošen žmoht gnodovske nepopustljivosti ob zadnjem slovesu smisla. Pred nami je album La Mort Du Sens ali po domače Smrt smisla.

Danes obravnavana plošča je bila posneta v naravnem habitatu kolektiva, v Islington Millu, pred lockdownom konec leta 2019. Skušali so zajeti energijo, zvok in udarnost živih nastopov, tokrat hrupno kitarskega značaja z dvojnim bobnarskim napadom. Podobnega, kot so ga zabeležili na neposrednem albumu JUST SAY NO TO THE PSYCHO RIGHT-WING CAPITALIST FASCIST INDUSTRIAL DEATH MACHINE, z vso grajo vred. Priča smo petim komadom, ki ne dotolčejo s sunkovitostjo, izmeničnimi tveganji ali tehnično spretnimi zavoji, pač pa z začetnim zagonom mehanskega kolesja v nemilostnem svojskem ritmu poskrbijo, da ostanemo v krču do zadnjega tona. »Innocence! I don't think so! I can see it in your eyes! You don't want to die! Don't join the army!« so začetni antivojni klici, ki razjedajo v komadu Regimental. Slednji je prvi, ne pa tudi zadnji, ki obudi nekaj Albinijevih zasedb à la Big Black in Shellac. 

Ko jakost zvočnega navala ni pogojena s količino distorzije, marveč s čistejšim zvenom, goji razdraženo intenzivnost za afekt na daljši rok. Pink Champagne Blues je industrialno rockovska trušč salva za neomajne s kupom glasnih kitarskih navezav, hkrati pa poguba za vse v procesu zdravljenja sindroma nemirnih nog. Sledi The Whip And The Tongue, poosebljen vokalni gnev čez rezko postpankovsko ogrodje, obložen hrup v poljubnem razporedu, ki ne le spomni na star, glasni angleški untegrunt, temveč se vročično zaganja kot aktualni založniški kameradi, gugalničarji Sex Swing. Skladba Town z vsemi industrijskimi ropoti kolcne po skupinah Swans, Cop Shoot Cop, Unsane, še najbolj pa po trenutnem skupnem imenovalcu vseh treh bendov, ki sliši na ime Human Impact, medtem ko z dvanajstminutnim razpustom noiserocka težke industrije dokončno pomahamo smislu v slovo.

La Mort Du Sens je centrifuga razgrajaške kitarske godbe v najboljšem možnem smislu. Zdi se, da so Gnod prvič v zgodovini kolektiva zakrivili nadaljevalni album, ki gradi na enemu od preteklih. Misli seveda letijo na dopolnilni pouk politične graje iz leta 2017 in plošče JUST SAY NO TO THE PSYCHO RIGHT-WING CAPITALIST FASCIST INDUSTRIAL DEATH MACHINE. S to razliko, da gre tokrat za neke vrste kontemplativen polurni sunek, ki pooseblja današnji vsakdan. Nekoč rečenica Današnji zmedeni trenutek je že dolgo tega postala obdobje. Zdaj nam poveljuje druga, ki pravi: Smrt smislu, svoboda zmedi.