Na Waiting It Out, nov prispevek amsterdamsko-zagrebškega benda Gone Bald, smo čakali kar nekaj časa, a medtem kljub temu nismo izgubili lasnega pokrivala. Kaj hitro pa se lahko zgodi, da nas ta proces čaka po poslušanju najnovejših nojzerskih eskapad Razorblade Jr.-a. Preverite! Še prej pa se posvetujte s svojim zdravnikom.



Čeprav se je bend transformiral iz tria v duo, česar bistvena sprememba je bila izpad bas kitare in snovanje komadov le na osnovi kitare in bobnov, le ta ni prinesla manjka energije v izrazu Gone Bald. Razorblade Jr., ki je v lepem časovnem kosu delovanja benda edina zvezda stalnica, je v novi razdelitvi kart skoraj one man band, saj zastopa tri četrtine snovi – kitaro, kitaro, ki je surogat basu, in glas. Za družabnika si je tokrat izbral bobnarja Sultana Batteryja, katerega grmenje njegovih sodov krha kamen in odkopava zaklad brez bas lopate. Le s kitaro in bobni sta Gone Bald oborožena do zob!

 

„And pay attention who your friends are, 'cause lately they'll be dancing with your enemies“.



Ivica Košović, zabeleženo od rojstva oziroma s psevdonimom Razorblade Jr., se je od nekdaj izogibal koketiranju z mainstreamom in ga celo močno zaničeval. Tudi na pričujočem, že devetemu albumu benda, so opazne deviacije od strogo začrtanih, nepisanih formul izdelave rokenrol komadov. Ni dvakrat za reči, da mu je prav ta odmik od ustaljenih fraz omogočil preživetje na amsterdamski underground sceni, katere prve perjanice so kultni The Ex. Nepošteno pa bi bilo pozabiti na korenino Gone Bald, ki je poleg korenin Sexe, Why Stakla in Coga pokonci držala drevo nojza na Hrvaškem.

V primerjavi z nekaterimi prejšnjimi ploščami je tempo na najnovejšem izdelku počasnejši, a kljub temu temelji na energični ritem sekciji na katero se lepijo kovinsko umazani rifi bučne kitare, ki, kot smo že omenili, občasno prevzema vlogo basa. Prvi in zadnji komad – Intro ter Outro – sta, kot je bila praksa tudi na nekaterih prejšnjih albumih Gone Bald, izseka dialogov iz filmov. Preostali komadi so izjemno dolgi, dostikrat skrajno predolgi. Povprečje se giblje od sedem do desetminutnih znamk. Pri nekaj njih dobi poslušalec zaradi dolžine in neobičajne fragmentiranosti strukture občutek, da je v enem komadu slišal več njih. Podoben obrok nam je na naših tleh v osemdesetih ponudila že Polska malca, v aktualnem času pa deloma tudi dirkač Nikki Louder. Atipično strukturo tketa boben, z menjavanjem dinamike, in kitara, ki se iz repetitivnih rifov shizofreno prelevi v bas melodiko, ki se nato nenadoma zopet razlomi na prafaktorje. Razorblade Jr. nima zadržkov pri odkrivanju novih glasbenih prostranstev, katera so naskakovali že Steve Albini pri Rapeman in Big Black ter Duane Denison pri Jesus Lizardih. Konvencija mu je bila vedno tuja in raje se je oprijemal ničejevskega »kar ne ubije – krepi«. Tavanje v kompleksnih strukturah je njegov fetiš in prepoznavni produkt faktorjev math rocka, nojza, eksperimentala in postpunka. Dolgometražni komadi ponujajo občutek improvizacije na vajah, pri čemer se surovost bobnov spoprime s hrapavostjo kitare. Zvok brutalne abstraktnosti ušesa nevajena njihovih prejšnjih albumov prej odbije, kot magnetno pritegne, saj zahteva ustvarjalni kaos večkratno poslušanje. Intenzivnost glasbe vas vrže do stropa, kjer ostanete prilepljeni vse dokler sonično hrupna sveča v vsej svoji veličastnosti ne dogori do konca. Za marsikoga bo poslednji, šibak dim te sveče pomenil odrešitev, balzam za ušesa, in bo še bolj cenil zvok tišine. »Silence is sexy« je nekoč dejal Blixa Bargeld, ta destruktor komadov, ki se je posluževal še drugih raznolikih glasbenih orodij, ne le kitar.

Stare mašine potrebujejo nekaj časa, da se ogrejejo, ko pa so enkrat na delovni temperaturi, se ne znajo ustaviti. Podobno je s komadi Gone Bald, ki se po treh, štirih minutah uvodne igre strgajo z verige. Takrat stvar nekontrolirano spolzi iz rok in se kot božiču antipodni komad Christmas Song sesuje pod lastno težo. Parodija se kot tanka pajkova nit vleče pri besedah simfonija in simetrija v komadih The End of Symphonies in Importance of Symmetry. V poplavi ekshibicijskih posegov je simetrija pravzaprav utopija, besedila pa so redka - so voda v puščavi. Glasbo prevevajo opozicijsko nastrojeni si elementi. Ta je brez refrenov, mehkih prehodov, kaj šele hitov, vendar pa z detajli in garnirana z jasnimi horizonti eksperimentiranja, z distorzijo hardkora zgodnjih osemdesetih, iregularnimi stopi ter frakturami, katere ne zaceli sedem operacij. Težko prebavljiv obrok na drobno nasekljanega mesa, katerega je potrebno dodobra prežvečiti. Kitare niso previsoke in ne vrtajo v bobniče, so pa na preizkušnji živci zaradi mnogoterih preobrazb in splošne zapletenosti, kateri je ekvivalent lahko le gordijski vozel. Kdor ga razvozla, zavlada svetu in Razorblade Jr., nojzerski Kihot, ki krmari po svojem oceanu, na kopnem pa se bori z mainstreamovskimi mlini, je blizu rešitve. Ta dolgoročno gledano ne bo prinesla nič presenetljivega, za kar pa je njemu ravno, kot je ravna Nizozemska. Če hočeš biti drugačen, ne smeš dati priložnosti vplivom, zato je popolno ignoriranje scene nuja. Le izolacija rodi unikat!

pripravil Robert Suša