Gordan: Down In The Meadow

Recenzija izdelka
27. 11. 2021 - 19.00

Morphine Records, 2021

Trio Gordan je pravzaprav supergrupa. Sestavljajo jo umetnica in dva umetnika, ki vsak v svojem polju in glasbenem ustvarjanju plujejo po tako rekoč najvišjih vršacih svojih miljejev ali pa tik pod njimi, vsi trije pa so dom našli v Berlinu. Najprej Guido Möbius, vsestranski glasbenik, čigar glasbe ni lahko predalčkati, a recimo, da Möbius velja za eno bolj znanih person v preteklem desetletju in pol hrupa in drona, eksperimentalnih glasb in inovativnih improviziranih živih nastopov. Sledi Andi Stecher, dunajski bobnar, ki je v zadnjih letih postal del sodelovanj in zasedb, kot so Billy Bultheel, ki izdajajo pri PAN, duo G.A.M.S., ki ga tvori prav z Möbiusom in je izdajal pri Karlrecords, ter nekatere druge zasedbe, v solo podvigih pa je tudi sam povil album in pol. 

Ta berlinski supertrio z vseh vetrov pa dopolnjuje še srbska pevka Svetlana Spajić, ki z dolgoletnim raziskovanjem srbskega narodnega izročila uživa velik mednarodni ugled. V svoji karieri potuje po Balkanu in išče izvorne pevke in pevce pesmi ter glasbenih dediščin, ki so zaradi precejšnje razdrobljenosti – tako geografske kot poselitvene – izredno bogate in raznolike. Ta cenjena vokalistka poustvarja dediščino srbskega naroda tudi s sodelovanjem v različnih projektih – med drugim je sodelovala z Marino Abramović – petjem v različnih glasbenih skupinah in pedagoškim udejstvovanjem. Spajić obvlada različne vokalne tehnike – na glas, iz vika, na bas  in s svojim delom neguje že tako rekoč izumrle delčke srbske nesnovne dediščine.

Tako je pred nami prvenec tria Gordan z naslovom Down in The Meadow, ki je izšel pri založbi Morphine Records in se ga je poleti ob redkih priložnostih že dalo slišati v živi izvedbi, med drugim na letošnjem festivalu SajetaDown In The Meadow je zbirka sedmih skladb, ki se usločijo od zasidranosti v različne tradicije na začetku do abstrahirane, minimalizirane moderne godbe v sklepu, v njenem toku pa se nam predstavi vse vmes. Kot je za balkanska glasbena izročila skoraj značilno, se v glasbi zrcali realnost njihovih kreatorjev, ki je bila v preteklosti več kot neprizanesljiva. Vokalistkine melodike odsevajo nekakšno melanholijo, tematike njenih ljudskih motivov so pogosto, a ne vselej, ljubezenske. Tudi sicer plošča seva nekakšno hladnost, odmaknjenost od ustaljenih tokov; k temu morda pripomorejo Möbiusova neskončna dromljanja, morda je taka tudi narava tonalitet, ki jih s svojimi vokalnimi tehnikami ubira Spajić. 

Sicer gre v večini primerov za tematike in glasovne tehnike, ki jih avtorica najde na različnih geografskih področjih balkanskega prostora. Tako denimo slišimo petje iz vika, ki prihaja z območja Zlatibora v Srbiji, pa pesem Konji Vrani, zapeto v vokalnih tehnikah, ki izvirajo iz zahodne Hercegovine. V skladbi Woe is Me In Foreign Lands slišimo dalmatinsko ojkanje, že samo po sebi otožno in po svojih izvorih celo romarsko glasbeno obliko, ki jo trio obogati z zvočno hladnostjo in težavnostjo razmer v neznani deželi, v kateri se je znašla izvajalka. Alegorije balkanskega v evropskem prostoru trio nadaljuje v nekaterih drugih skladbah, na primer s priredbo folkovskega hita Što Me Pitaš, ki ga je v osemdesetih zakrivila Šemsa Suljaković, njen pop-folkovski kolektiv Južni Vetar pa je bil izjemno priljubljen tako na jugoslovanskih tleh kot tudi med člani gastarbajterskih skupnosti na Zahodu. 

Nekje na polovici plošče pa bend nekako prelomi s tradicijo; Spajić pretvori izrazite, neposredne balkanske vokalne tehnike v bolj subtilne, abstrahirane melodične prijeme, se z vokalom umakne v ozadje in prepusti prostor inštrumentalistoma, ki sta, kot omenjeno, že dodobra usklajena in uvežbana. Vsak s svojim delom prenese glasbo tria Gordan še dlje na nikogaršnjo zemljo avantgarde. Stecher z izjemnim občutkom – poleg prejšnjih, vzhodnjaških metrik zdaj slišimo modernejše, celo rockovske ritme – udriha po bobnih in improvizira prek Möbiusovih neskončnih zvočnih krajin, ki z mešanico analognega in elektronskega še naprej oddajajo nekakšen droneovski hlad in občutek meglice, ki se ob večerih vse pogosteje spušča tudi nad naše kraje.

Debitantska plošča tria Gordan poskusi združiti vse našteto, torej neopisljive umetniške svetove Möbiusove elektronike, živahne Stecherjeve ritmike in seveda vesolje balkanskih izročil, zavito v brezhibne vokalne tehnike Spajić, v nekakšno integrirano celoto. In to jim precej dobro uspeva. Kot je Berlin, kjer zasedba ustvarja, talilni lonec, je tudi ta album nekakšno zlitje mnogih svetov, le da se na Down in The Meadow ta emulzija zgodi počasi, postopoma; na začetku se zdi, da so svetovi preveč različni. V drugi polovici plošče pa se ta fuzija vendarle uravnovesi, glasbeni svetovi trojice se integrirajo in njihova glasba poleg avantgardne narave ponuja tudi širše razmisleke o množici drugih tematik – simbolnih, skorajda obrednih narav ljudskega petja in izginjanja obredov prav zaradi eksperimentalne naravnanosti. Opozarja na izumiranje kulturnih dediščin z močno ruralno depopulacijo Balkana, obenem pa morda prav z zgledom prepleta z modernimi glasbenimi tehnikami in modernostjo kaže smeri, v katerih bo mogoče še naprej negovati ljudska izročila kljub občutnim, tudi fizičnim spremembam oziroma izpraznitvam kulturnih ruralnih krajin. Morda se bo zgodilo prav v mestih.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness