Season Of Mist, 2013

Po dvanajstih letih se z novo ploščo vračajo kanadski Gorguts, ki so se pred nekaj leti na sceno vrnili z novo zasedbo in dodobra zagnali koncertno dejavnost. Sedaj pa je po dolgem čakanju, povezanim predvsem z logističnimi faktorji, tukaj izdaja »Colored Sands«. Kot je zainteresiranim že znano, sedaj od prvotne postave ostaja le mastermind Luc Lemay, ki je okrog sebe zbral cvetober severnoameriške avant-metal, delno pa tudi brutal-prog scene. To so kitarist Kevin Hufnagel, bobnar John Longstreth in eden ključnih nevralgičnih vozlov tovrstnega dogajanja Colin Marston, tokrat na bas kitari, ki je ploščo tudi posnel in zmiksal v svojem brooklynskem studiu The Thousand Caves. Tudi nova zasedba je Lemayu gotovo omogočila, da se prepričljivo vpne v aktualno dogajanje na tistih obronkih ekstremnega metala, ki so jih ključno sooblikovali tudi Gorguts.

Kakšni so torej Gorguts leta 2013? Vsekakor se vračajo s prenovljenim in učvrščenim izrazom, ki po eni strani parira sorodnim aktualnim stvaritvam, po drugi strani pa ohranja njihov prepoznavni pečat, čeprav morda ne vedno na najbolj očitnih mestih. Gorguts so v svojem prvem višku, ki ga nekako soglasno pooseblja kultni biser »Obscura« iz leta 1998, pritegnili marsikaterega poslušalca, ki mu drugače za žanrske denominacije, kot sta t. i. progresivni ali »tehnični« death metal, ni bilo mar, znal pa je ceniti devianten death metal izraz, poln disonance, ritmične zvedavosti, avant-rock prijemov in močne kompozicijske konsistence. Takšni ostajajo Gorguts še danes, a so svoj izraz sedaj zapakirali v bolj splošno metalsko obliko, ki k sreči ni ne banalna in ne sterilna, vsebuje pa opazno več žanrskih usedlin na nivoju struktur in inštrumentalnega zvoka.

»Colored Sands« se že z uvodno »Le Toit Du Munde« zažene v poslušalca z vso močjo in servira muhasti Gorguts amalgam našpikanih in podivjanih riffov, prelomljenih s počasi kotalečimi se sludgerski parti, v katere seveda vpada prepoznavno hropeče kričanje. Vse to ustvarja atmosfero nasičene atonalnosti in neustavljivega rohnenja, ki jo je »Obscura« vsebovala v izobilju, na »Colored Sands« pa se za odtenek bolj amortizira in ublaži v bolj konvencionalni ekstremno metalski povednosti ter pogostejših in očitnejših repeticijah bolj »catchy« riffovskega materiala. Nekajkrat, kot npr. v skladbah »An Ocean Of Wisdom« ter »Enemies Of Compassion«, se pojavijo celo do sedaj neznani trenutki tonalnega metalskega melodizma, ki pa v viharju Gorguts delujejo povsem drugače kot na kakšni povprečni death metal izdaji.

Kljub temu da je mogoče iz intervjujev razbrati, kako Lemay po novem pristaja na bolj klasično dojemanje pesemske dramaturgije, ki poudarja dinamiko in pripovedni pristop, ohranja glasba Gorguts dovoljšno mero neprodušnosti in hermetične teže. Ravno to pa nagrajuje vedno vnovična poslušanja, ki razkrivajo ogromno detajlov in neopaženih prostorov. Plošča gre lahko morda zaradi vsaj na površini bolj dostopne metalskosti precej hitro mimo, a se tovrsten vtis hitro pokaže kot zgrešen. Še posebej pri zadnjih daljših skladbah dosežejo Gorguts nesluten naboj v morbid-angelovsko-sludgerskih nabijanjih, kratke ekskurze v generične kitarske solaže pa prekinejo z odprtejšimi parti.

Zvok plošče je v osnovi tak, kot bi ga izpod snemalno-inženirskih prstov Colina Marstona tudi pričakovali, torej čist in razločen, a še vedno prepoznavno organski in močan. Kitarsko-basovski amalgam je vsekakor eden boljših v običajnem smislu jasnosti in prepletenosti. Pri bobnih pa se zgodi zanimiva reč – na trenutke premorejo presenetljivo globino in šundrast detajl, spet drugič pa se klikajoče poplitvijo. Kaj je temu vzrok, nemara gre za kreativno odločitev, ne vem, a kak bolj »garažni« miks tovrstnega bobnanja bi bil več kot dobrodošel. Je pa res, da s takim »korektnim« zvokom Gorguts zgubijo nekaj tiste karakternosti in originalnosti, ki je tako zelo štrlela iz »Obscura«.

Za konec pa še nekaj besed o konceptualno-besedilni plati albuma. »Colored Sands« precej izrecno bazira na različnih tematikah, ki se tičejo tibetanske kulture, specifične zgodovinske situacije tibetanskega ljudstva, nasilne kitajske okupacije pa tudi določenih ritualov tibetanskih inačic budizma. Vendar to niso besedila, ki bi stvari prevečkrat imenovala z njihovimi imeni. Pristop je nekje na meji med poljudno-dokumentarističnim in epsko-poetskim, znotraj katerega lahko predvsem iz same izbire tematike in nekaj retoričnih vprašanj o usodi nenasilnega odpora sklepamo, da se je Lemaya tibetanska problematika dotaknila. Po eni strani je škoda, da so take zgodbe spet potopljene v tisti kot da nevtralni »story-telling« pristop, ki je tipičen za velik del metalskega outputa. Tak pristop je seveda neprimerno varnejši kot jasno zavzemanje političnih stališč, s katerim tvegaš, da se boš lahko tudi zajebal, da bo tvoja pozicija premalo informirana ali pa da bo vsaj marsikdo zaradi tega užaljen.

»Colored Sands« je vsekakor ambiciozen in dobro zapakiran izdelek ter več kot dostojna diskografska vrnitev za Gorguts. Zdaj ko so se znova priključili na vznemirljivo ekstremno metalsko dogajanje, bo zanimivo videti, kam jih bo v tej postavi odneslo naprej. Do takrat pa je tukaj »Colored Sands«, torej barviti pesek, v katerega begotne konstrukcije se potapljamo vsakič znova.