Heavenly, 2018

Cornwall je območje na jugozahodu britanskega otočja in je poleg tega, da je dom Aphex Twina, tudi izvorni prostor izginjajočega kornijskega jezika, v katerem so napisana besedila albuma, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov. Album Le Kov, za katerim stoji Gwenno Saunders, sicer ena polovica indie pop dua The Pipettes, je psihedelična popish nostalgija, ki stoji na zvočno rahlo oguljenih temeljih in prijetno poslušljivih synth melodijah, nekje med bendom Broadcast, baltimorskimi Beach House in veliko bolj eterično Kate Bush. Kar album Le Kov zares postavlja na zemljevid, je torej jezik, v katerem poje Gwenno, čeprav je, ironično, ta eden izmed izginjajočih keltskih jezikov, kateremu sorodna je tudi valižanščina.

Gwenno velja predstaviti zato, ker je na Radiu Študent novinka, pa tudi zaradi posebnosti same njene zgodbe, ker se njeno otroštvo vsaj bežno prepleta z nastankom albuma. Angležinja, primarno pevka in tekstopiska, je odraščala v valižansko in kornijsko govorečem domu. Valižanščini je posvetila svoj prvi dolgometražni solo album Y Dydd Olaf, ki je vzdignil nekaj prahu na otočju, vendar ne primarno zaradi jezika, kot se je to zgodilo v primeru albuma, ki mu sledi in ki se mu posvečamo danes. Sicer se predhodni album Y Dydd Olaf konča s komadom Amser, v kornijščini, in od tod Gwenno nadaljuje svoj novi, leta 2018 pri založbi Heavenly izdani album Le Kov.

Mesto oziroma kraj spomina (The Place Of Memory), kot se v grobem glasi prevod plate Le Kov, je relativno homogen album, ki svoj zvok črpa predvsem iz šestdesetih in sedemdesetih let psihedeličnega rocka, izrazitega v instrumentalnih delih komadov Den Heb Tares in Koweth Ker, medtem ko lahko v popoidnih refrenih, na primer v Tir Ha Mor slišimo Cate Le Bon ali pa že omenjene Beach House s starejših plat. Poleg sintetiziranih melodij in neizstopajoče atmosferične elektronike pogojna smiselnost oziroma nerazumevanje besedil pri taki muziki razbremenita težo besede, ki ji takšna nedoločenost dopusti prostejšo interpretacijo, vezano najmočneje na zgolj občutek. Eno od takšnih navidezno zgolj čustveno zaznamovanih interpretacij lahko poleg poleg brezpomenskega zlogovnega vokaliziranja izzove tudi uporaba umetno konstruiranega jezika, kot je to najbolj očitno izkoriščal francoski prog bend Magma, ponekod pa tudi Cocteau Twins ali Sigur Ros. Prav tako k določeni mističnosti albuma pripomorejo govorjena in napol šepetana besedila, katerih prevodov splet ta trenutek še ne premore v celoti, za google translate pa je kornijščina verjetno preveč marginalna.

Nerazumevanje besedila seveda ni zares moteče ali problematično, saj zveneča dramaturgija komadov Gwenno Saunders intuitivno vodi poslušalca po kalejdoskopsko popačenih pokrajinah in se ne ozira na dejstvo, da bi njena besedila v praksi lahko razumelo le nekaj sto, kornijsko tekoče govorečih ljudi. Njeno opevanje ter mitiziranje krajev in spominov, denimo v pesmi Eus Keus, ki je sposojena kornijska fraza in se prevaja v kje je sir, je izrazito nostalgično, hkrati pa v komadu Jynn-amontya kontrastno poje o računalnikih, kar očitno nakazuje na razvijanje in živost jezika, ki je bil že razglašen za mrtvega. Album, ki skladno z naslovom tematizira kraje spomina, kar je Velika Britanija z brexitom za mnoge karikirano postala, pa bolj namiguje na cornwallsko verzijo Atlantide, mitsko potopljenega mesta Lyonesse, ki je po Sylvii Plath sea-cold in za njim nima smisla žvižgati.

Tematiziranje marginaliziranega jezika ima v središču angleško govorečega okolja morda močnejši odmev, kot če ga posplošeno obravnavamo s perspektive le par milijonov slovensko govorečih poslušalcev, kjer nam dejstvo biti nerazumljen ni tako zelo šokantno in tuje. Seveda gre s tukaj obravnavanim albumom tudi za ohranjanje koščka izginjajoče kulture. Sicer pa kakovost in užitek v muziki nista vselej tudi pogojena z razumevanjem besedila le te, kar je verjetno jasno. Kot poje Gwenno, je ostalo zgolj eno vprašanje, ki ga je še smiselno vprašati, in to je: Eus Keus?