5. 4. 2024 - 19.00

Hannah Frances: Keeper of the Shepherd

Audio file
Vir: Naslovnica

Ruination Record Co., 2024

 

Po nas seže roka, ki bi jo v hipu lahko zmotno zamenjali za svojo, ta v resnici tuja okončina pa je prevlečena z umazanijo preteklosti, ki nam do živega pride šele po odločitvi, da roko v radovednosti vendarle pograbimo. Ne izpustimo je vse do konca pripovedi, ki nam jo je obljubila takoj, četudi se od začetka sploh ne zavedamo, kaj vse nam bo uspelo predelati v 37-minutnem tavanju po spominskih prepletih. Na pot podoživljanja trpljenja nas zvabi Hannah Frances, glasbenica, ki ji s težkim okovjem na nogah po zamejenem rajonu strumno sledimo, čeprav nas je brž opozorila na razcapanost narave, po kateri bo stopal korak.

Hannah Frances je ameriška glasbenica, ki že od malih nog, ko je še korakala gor in dol s trobento v roki, goji željo po glasbenem udejstvovanju. Ko je po enem letu obiskovanja fakultete študij opustila, je pot samostojne umetnice postala le še bolj mikavna. Prve posnetke svojega dela je v samozaložbi izdala leta 2017 in tako nadaljevala vse do letos, ko je najnovejši album izšel pri majhni newyorški založbi Ruination Record Co. V primerjavi z njegovimi predhodniki Keeper of the Shepherd stoji še trdneje, pa čeprav tudi za Francesin prvi pravi album Lady sploh ne moremo reči, da ni izžareval zelo dobro orisanih čustev, ki se še danes slikajo prek stabilnega ravnovesja med inštrumentarijem in glasbeničinim pesništvom. Da izjemnega glasu, ki še posebej med petjem v višjih legah v misli prikliče Joni Mitchell, sploh ne omenjamo. 

Na albumu, ki je izšel prvega marca letos, se poleg kitare, ki jo Frances v letih ustvarjanja večkrat zamenja za električno, znajde še kopica drugih inštrumentov, s kar veliko vlogo pa izstopajo predvsem tolkala in pihala. Pihala denimo skladbi Vacant Intimacies umetno povzdignejo značaj. Tudi hitrejši ritem nemalokrat prikrije surovost besedila, ki odzvanja iz pevkinih ust. Prav zato moramo plošči vsaj med prvim poslušanjem prisluhniti z izjemno našpičenimi ušesi, drugače nam kakšen drobec bolečine nemara lahko uide. Album poslušalko vleče nazaj k sebi, čeravno vzbuja nemir, in se večkrat odvrti od začetka do konca. V tem času posameznica pride do zaključka, da čeprav hoče vse skupaj pozabiti, sama ne želi biti nikoli pozabljena. 

Praznina in žalost, ki ju je Frances občutila ob smrti svojega očeta, se z vsako skladbo stopnjujeta. Najverjetneje je bil pomemben akter pri zelo smiselnem sosledju skladb, ki na ploščo niso nametane, tudi dejstvo, da so v prav takem vrstnem redu tudi nastajale. V petem komadu Husk stiska glasbenice doseže vrhunec. Gre za žalostinko, ki votlost nakaže tudi z nekoliko bolj na akustiko spominjajočim pristopom. Ob pomiku proti drugi polovici skladbe se Frances poigrava s plastenjem različnih vokalov in s tem prične negovati podrast gozda, po katerem nas vodi, ki kar naenkrat postane odporen na senco in temačnost.

Poslušalke postanemo Francesina čreda. Z roko v roki nas žene po brezmejni pokrajini. Z naslovno skladbo se ustavimo tudi v razjedeni preriji, kjer se pedal steel kitara drži žvižgajočega vetra v ozadju. Pesem je Frances namenila sebi – nagovarja se in se zaveda, da je v življenju postala tako imenovani shepherd keeper. To poimenovanje je namenjeno tistim, ki vedno služijo drugim, nikoli pa se ne ozirajo nase. Tako se z zapetim »ne morem živeti brez sebe« Frances opominja, da se mora spet povezati s svojo dušo, kar ji do izteka zadnjega tona na albumu tudi uspe.

Vir: Naslovnica
19. 3. 2024 - 7.00
Prestopajoče in ostro, tekoče in mehko ... nepričakovano

Med poslušanjem se razgali lubje čisto vseh dreves, ki nas oblegajo, in razpadanje se lahko začne. Mrhovinarji so že pripravljeni na pojedino, ki pa je bodo deležni le pod pogojem, da Frances sprva prisluhnejo in ustrežejo njenemu povabilu h globoki interpretaciji vsake skladbe posebej. Poslušalke se pred požrešneži zakopljemo v zemljo, ki jo je Frances izkopala iz svoje preteklosti, in od daleč opazujemo razkroj še zadnjih z bridkostjo nasičenih tkiv. 

Keeper of the Shepherd je album, ki je izjemno dorasel, zvočno pa zaznamuje največji preskok v diskografiji Hannah Frances. Za posluh je bila prijetna tudi predhodna plata Bedrock iz leta 2021, toda letošnja vseeno deluje bolj premišljeno in celovito. V poslednji skladbi Haunted Landscape, Echoing Cave, ki ste jo pred tedni že lahko slišali kot RŠ hit, se znajdemo na že poznanem polju, le da to zdaj gori. Frances gostujočim glasbenikom dovoli še več razigranosti kot poprej in z daljšim inštrumentalnim premorom se potrdi, da znajo razdelati njena občutja tudi brez njenega glasu. Tudi po načinu sestave je zaključna skladba precej drugačna od predhodnih – kar nekaj zanimanja namreč vzbudi prestop, ki se zgodi na prehodu v refren. Upali bi si trditi, da je Hannah Frances zanimivejša od nekoliko sorodnih in bolj opevanih Big Thief z Adrianne Lenker na čelu in da njen izraz iz leta v leto uspe obroditi občutno več brstov. Ranljive tvorbe, ki nam jih ponuja Frances, zarežejo v že načete rane, a s seboj vendarle prinesejo tudi zagotovilo, da bo na koncu res vse lažje. 

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj