Headie One: Music x Road

Headie One: Music x Road

Recenzija izdelka
20. 9. 2019 - 19.00

Relentless, 2019

 

Leta 1994 se je v Londonu rodil Irving Adjei. Mladenič ganskih korenin je odraščal v socialnih stanovanjih betonske džungle Broadwater Estata, od malih nog je klepal rime in igral nogomet. Njegove sanje o karieri profesionalnega nogometaša so se razblinile s hudim zlomom gležnja in začel si je služiti kruh s preprodajo drog, na strani pa je pesnil ulično poezijo in se glasbeno udejstvoval. V petih letih, odkar je bil zadnjič izpuščen iz zapora, je izdal sedem plošč, tri v sodelovanju z raperskim kolegom RV-jem, štiri pa kar solo. Ti projekti so mu sicer prinesli nekaj slave, a dokler ni izdal zadnje letošnjega avgusta, ni še skoraj nihče slišal zanj. Danes ima njegov single deset milijonov ogledov na Youtubu, plošča Music x Road pa je ena najpopularnejših izdaj v Veliki Britaniji. Okrogloglavi raper, ki je svoj prvi vzdevek Headz dobil po svoji podobnosti s kovancem za 50 penezov - ta je sicer bolj sedemkoten kot okrogel -, pravi, da je instinktivno hiter in produktiven, zato je poosebil novo zgodbo o uspehu iz slumov. Svet ga je spoznal pod imenom Headie One.

Headie predstavlja drill, eno izmed britanskih raperskih struj, ki jo zaznamujejo trap podlage, hiter odsekan tok besedil in njihova temačna ulična motivika. Medtem ko je britanski grime v primerjavi bolj besedno neoseben in zvočno pustolovski s podlagami elektronske plesne glasbe, raznimi mešanicami dubstepa in drum & bassa, je drill tisto klasično ritmizirano sekajoče trapiranje s črnogledimi uvidi in pikrimi družbenimi komentarji. Besedila z albuma Music x Road imajo predvsem veliko klasične gangsterske motivike, denarja, seksa in nasilja, zaradi slednjega pa je sam drill prišel tudi pod drobnogled države-varuške. Pred dvema letoma so slučajno prav na Headijev rojstni zabodli najstnika iz Gillinghama, od takrat pa je nasilje z noži in drugim hladnim orožjem po celi Angliji le še naraslo. Mediji so završali, oblasti pa so hitro potegnile vzporednice med rapom in zločini ter stopile na vrat tudi Headiju in podobnim izvajalcem. Prekinitev njegovega nastopa v Barbican Centru je bila medijsko odmevna, žanr sam pa politiziran in narobe razumljen. Glasba je bila s svojimi katarzičnimi besedili vedno predvsem protiutež uličnemu nasilju, če ne drugega pa predstavlja boljši vir zaslužka kot ropanje ali preprodajanje drog. Nastopi izvajalcev drilla so bili vedno prijetna doživetja in ob poslušanju Headie Oneove glasbe temu ni težko verjeti. Music x Road lahko torej najbolje doživimo kot osebno izpoved z vključenimi drobci modrosti, zabave in stilnega dokazovanja.

Že od prve naslovne skladbe je jasno, da poslušamo izjemno izkušenega rimoklepača, ki z umirjenim glasom prepričljivo teče čez gospelski ali pa sintetičen beat. Tega recepta se Headie in zavidljivi gostujoči izvajalci, npr. Skepta, Dave in NAV, držijo na veliko skladbah s plošče in namesto premikanja mej žanra tega raje izpopolnijo. Zato mikstejp kljub hitremu uspehu ni sveža avantgardna strela z jasnega, ampak nam pokaže predvsem tisto, na kar so mnogi traperji v zadnjih letih pozabili. Elementi glasbe so uravnoteženi v tihem razmerju, ki je trap glasbi od Chief Keefa dalje omogočalo tako prodornost. Flow se združuje z izpovedjo, ritmično sekanje rim je torej vedno prva stvar, ki jo slišimo, a ima za sabo močno sporočilnost, ki jo morda omejuje le močan naglas, ki pa glasbi spet doda novo dimenzijo. Ne manjka niti obešnjaškega humorja in ravnodušnega nasilja, ki se včasih združita v banalnih štosih, kakršen je recimo »Shoot them in the ass, no camera«. Sicer pa je osnovna tema te glasbe uspeh z retrospektivo in kančkom samohvale, ki pripomore k ustvarjanju mita, kar je seveda ena izmed glavnih sestavin dobrega trapa. Headie One dokaže, da za dober trap ne potrebuješ spevnih refrenov, zlizanih sintov, opranih v reverbu, ter nadležnih nenehno brnečih hi-hatov. Izbira inštrumentalnih podlag redko razočara, je pa težko razločiti, ali so podlage s precej očitnimi trendovskimi zgledi res tiste, ki pritegnejo poslušalca, ali gre za to zasluga prej rapanju. Both je brez dvoma plod obojega, je zelo izstopajoča skladba, nalezljiva s svojo brenkajoče-sintetično melodijo, s ponavljanjem refrena se usede v glavo, vokalna poigravanja pa ji dodajo še nekaj dodatne spevnosti in žmohta. Ko zagrabi našo pozornost, se mixtape nadaljuje v temnejših, a nič manj udarnih tonih. 

Skoraj vsak komad se usede v ušesa, včasih zaradi poudarjenih nosilnih verzov na Ball in Peace ali All Day, včasih zaradi navihanih besedil kot v primeru bengerja Rubbery Bandz, včasih pa celo zaradi pop melodij, po katerih Headie poseže na komadih Swerve ter Chanel. Glavnina skladb pa je hladna, veže jih skupna motivika zločinske paranoje in umirjenega manevriranja v kalnih vodah londonskega podzemlja, povezana z enimi boljših letošnjih raperskih podvigov. Tako Dave na skladbi 18HUNNA kot Skepta na Back to Basic dokažeta, da sta zverzirana v svoji obrti, Headie pa v komadu Home dokaže, da si upa pisati tudi o intimi osebnega odnosa z dobrosrčnim omiljenim dekletom, čeprav ga v vsakdanu menda obletavajo predvsem ženske z bolj vprašljivimi nameni. V svoji drži morda spominja na 21 Savagea, ko mirno in hladno, a vseeno srčno obdeluje teme, ki mu najbolj pristojijo. Ne izpusti pa seveda niti kakšne potrošniške manifestacije gonov, recimo ko nam zaupa, kako se materialistično dokazuje z razkošjem. Vsako nakupovanje v Parizu je samohvala in ta pač spada k liku. Konec koncev se zgleduje po svojih traperskih predhodnikih in z introspektivo ne seže globlje od njih. V predzadnji skladbi Nearly Died se dotakne eksistencializma v besedilu, svojih korenin pa skozi subtilno afriško melodijo v refrenu. V istem slogu album tudi zaključi z umirjenim napevom »You ain’t never seen a young nigga that’s so numbed down«.

Petnajst skladb z mikstejpa nam naslika klišejsko podobo sodobnega traperja. In spet se je ob poslušanju najbolje vprašati ne o tem, kaj pove, ampak kako. Nič revolucionarnega ne bo slišati iz njegovih ust, nihilističen zaključek in veliko hitov je največ, kar ostane od tega albuma. A to ne pomeni, da se ga ne da znova in znova poslušati ter občudovati dodelanosti Headijevega sloga ali njegove estetike drilla. Če je ameriški trap morda že nekaj let v ustvarjalnem breznu, se na naši strani velike luže Headie One sonči v zenitu britanskega drilla. Music x Road pa je verjetno eden najboljših albumov žanra, ki je že ulegel tudi v ušesa širše publike. 

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

OBDOBJE POST 2016 AKA. VSI RŠ PRISPEVKI O RAPU MORAJO MET IZPOLNJENO KVOTO VSAJ 5X OMENJENO BESEDO TRAP

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness