Samozaložba, 2015

Zagrebško bando, ki jo tokrat premierno predstavljamo v Tolpi, sedaj verjetno že precej dobro poznate. Lansko leto so nas navdušili s suverenim paketom svežih in duhovitih kompozicij na kratki plošči Triestri, jeseni so se predstavili na energičnem koncertu v centru Ljubljane, v zadnjih tednih pa so z RŠ hitom najprej prevzeli valove vašega najljubšega radia, potem pa nadvse suvereno odvozili tudi svoj nastop na Tresku. Zadnji dve dejanji sta se zgodili na krilih pred enim mesecem izdane celovečerke Schengengang, ki je rezultat uspešne sinteze raznorodnih stilov, na novo združenih v homogeno, idiosinkratično in prepoznavno celoto.

Simbioza drugačnih glasov in osebnosti je zahrbtna stvar. Po eni strani gre za ravnotežje, ki ga hip hop kolektivi zelo težko vzpostavijo in še težje vzdržujejo, po drugi strani pa je dobro uokvirjena heterogenost ena od kvalitet, ki najbolj blagoslovljene rimoklepaške zasedbe sunkovito odlepi od sivega povprečja. High5 imajo to srečo, da so več kot le rap grupa. So škvadra, crew, sostanovalci, frendi iz otroštva in to se močno pozna na njihovih pesmih. Že Triestri, prvi EP, ki se je sprehajal od objestnega trapa do starošolskega boom bapa in nazaj, je kot celota funkcioniral popolnoma normalno, saj ga je vezala oprijemljiva mitologija, začinjena s specifičnim vokabularjem in konsistentno atmosfero. Riđi, Žugi, Rade Ulica, Tata Hladni in Naci Snajper so na secirno mizo postavili prigode specifičnega ganga mladincev iz nekega vzhodnoevropskega mesta in nekega čudnega časa, potem pa ta prerez vrgli v ušesa vsakomur, ki se je bil pripravljen prebiti mimo zajebantske fasade in njihove zgodbe razumeti kot dnevniške zapise celotne generacije, ne le petih zapušenih študentov iz lijepe naše.

Če je že Triestri, ki je postregel z zelo raznolikimi beati, kot totaliteta deloval homogeno, potem lahko ob poslušanju Schengenganga ugotovimo, da so High5 dokončno izkristalizirali tudi svojo zvočno podobo. V slovo so pomahali štiklcem kot je bil Ponekad repamo in se popolnoma prepustili modernejšim tokovom hip hop muzike, ki jih nosijo po vodah nabritega trapa in lebdečega cloud rapa. Bolj tradicionalno usmerjeni poslušalci vseeno ne bi smeli biti razočarani, saj High5 še vedno vdano vzdržujejo in betonirajo verjetno najpomembnejši nosilni steber rap glasbe, ki je zgrajen na govorjeni besedi in vsem, kar jo obkroža. Dežurni verbalni akrobat zasedbe, Riđi Riđ, je v vrhunski formi in po dobrem letu je že jasno, da gre za enega najbolj vznemirljivih ex-YU MCjev ta hip. Bodoči psiholog, ki ga boste na slikah prepoznali po bujni pričeski, se kot kameleon, s spreminjanem glasu, naglasa in tempa, prilagaja beatom, mojstrsko obrača svoj flow, hkrati pa iz rokava stresa večzložne rime, enakoglasnice, popkulturne reference in duhovite zgodbe, ki imajo jasno in trdno narativno strukturo. Žugi, najbolj klasičen pljuvač zasedbe, ki je nase opozoril z nekaterimi malo bolj starošolskimi solo komadi in ki za konec pomladi obljublja tudi samostojno izdajo, je na prvi posluh manj vpadljiv kot Riđi, a v bistvu prav tako obvlada vse tehnične prvine, hkrati pa s svojim nasičenim, bolj uličarskim stilom pesmim da trdo hrbtenico, okrog katere lahko brezskrbno gradijo ostali člani. Radeta odlikuje surova energija in skupaj s Hladnim se še najbolj spogledujeta z artikulacijo in flowom, ki izhajata iz južnjaškega rapa in ki sta hip hop glasbo zaznamovala v zadnjih letih. Naci je takoj za Hladnim tehnično najslabše podkovan MC v zasedbi, a je od Triestrija pokazal ogromen napredek in poskrbel, da njegov delivery ne zaostaja veliko za njegovimi kompaktnimi, duhovitimi besedili.

Plošča Schengengang se odpre z instrumentalnim komadom Ima ženske ima sve, v katerem je dežurni producent Denz posemplal legendarni lokalni YouTube meme, ki ga goreči fani vsake toliko časa gledamo že 9 let. Stvar nekako spominja na bolj poskočne komade Clams Casina ali pa na pesmi AraabMuzika, ki nas je pred kratkim obiskal v Šiški. Sicer pa se je pod ploščo podpisal produkcijski trio Tr33z, v katerem sta poleg Denza še Rade in Hladni. Skupaj jim je uspelo ustvariti dober razpoloženjski lok, ki se začne z omenjenim instrumentalnim uvodom, nadaljuje z nabasiranim, a ležernim poletnim hitičem Žene gazele in zadimljenim mirničem Pospi Blunt, potem pa do konca stopnjuje s klubskimi bangerji in dokaj temačnim trapom. No, na samem koncu se z lebdečim, mogočnim štiklcem Doktori, za katerega je podlago scopral Ljubljančan Mihi Mih, atmosfera prijetno razelektri.

Poleg Doktorjev, ki so nedvomno eden od vrhuncev plošče, izstopajo še prej omenjene Gazele, kjer se v hooku več kot izkaže Hilj$on Mandela, sicer član Kuku$ Klana, pa samozavestno revijalni komad Jackie Chan in nenazadnje pesem Ivo Sanader, ki najbolj nazorno pokaže, da se High5 znajo spretno ubadati tudi z resnejšimi temami. In ravno to je še eden izmed največjih čarov zasedbe, ki bi na prvi posluh rada samo seksala, snifala in fleksala, pa magari z rameni, če ne bi imela rok, a je v bistvu lahko tudi prebrisano družbeno kritična in Sanija v nekaj verzih razmontira na prafaktorje. To je, skupaj z dejstvom, da glasba fantov iz Zagreba odlično igra vlogo časovne kapsule, razlog, da Schengengang brez slabe vesti označimo za diskografski presežek, ki ga je, roko na srce, ex-YU hip hop scena krvavo potrebovala. Končno imamo pred sabo ploščo, ki je sveža, v koraku s časom, zabavna in žurerska, a vseeno odkljuka vse formalne kriterije, po katerih naivno, a vztrajno ocenjujemo rap glasbo. Škoda le za naslovnico, ampak prav vsaka najmanjša podrobnost pa le redkokdaj štima, kajne?