Kill Rock Stars, 2012

V začetku 21. stoletja je tiha, akustična, kantavtorska muzika prvič po treh desetletjih spet dobila malce več prostora pod soncem. Baklo so od Elliota Smitha najprej prevzeli freakfolkerji in novodobni surferski hipiji, potem pa je postopoma iz svojih dnevnih sob začelo prihajati vse več in več osupljivo raznolikih trubadurjev. Nekateri so zveneli bolj urbano, drugi bolj podeželsko; nekateri so imeli bogat, bendovski in poln zvok, nekateri solistično špartanskega; eni so prepevali vesele in radostne pesmi, spet drugi pa melanholične žalostinke. Horse Feathers, ki jih bomo danes poslušali v Tolpi, spadajo med tiste zasedbe, ki so še najbolj vredne žanrske oznake folk, ki je med kritiki in občinstvom zopet postala precej popularna. Justin Ringle in njegovi kompanjoni namreč igrajo glasbo z izrazito ruralnim priokusom, ki je orkestrirana v slogu tradicionalnega ameriškega folka, hkrati pa se tudi besedilno večinoma ukvarja s klasičnimi impresionističnimi tematikami. 

Justina Ringlea sta na začetku kariere s Horse Feathers spremljala Peter in Heather Broderick, ki pa sta se po izdaji odlične druge plošče House With No Home posvetila samostojnim karieram in drugim projektom. Tisti, ki zasedbo redno spremljamo, smo se ob tem spraševali, če bomo v bodoče še vedno spremljali tiste Horse Feathers, ki smo jih tako radi poslušali. Peter Broderick je namreč pesmim, ki jih je Justin Ringle napisal in odpel, dodajal razkošno in razslojeno obleko, ki je brez dvoma kar precej doprinesla k prepoznavnosti in zanimivosti benda. Na to vprašanje je v dobršni meri odgovorila že plošča Thistled Spring iz leta 2010. Da se Ringle prav dobro znajde tudi brez Broderickov, pa je popolnoma jasno zdaj, po izdaji Cynic's New Year.

Dobre multiinstrumentaliste in aranžerje je pač precej lahko najti, veliko lažje kot dobrega pisca pesmi, ki ima povrh vsega še zanimiv in prijeten vokal. Da opisu slednjega ustreza do črtice natančno, Justin Ringle na novi plošči dokaže predvsem v pesmih Fit Against The Country in Better Company. Ob pomoči nove posadke s svojim specifičnim vokalom prepeva o trenutni recesiji, a na tak način, da bi kaj lahko govoril tudi o veliki gospodarski krizi iz 30ih let 20. stoletja, potem pa se v drugi pesmi odpravi na popotovanje po širnih planjavah in visokih gorah ameriškega pacifiškega severozahoda. Kot je pri Horse Feathers že v navadi, so tudi pesmi na plošči Cynic's New Year večinoma bolj otožnega tipa, z občasnimi klimaksi, ki pa se redko razrešijo v razigranem ali celo vznesenem slogu. Veliko vlogo še vedno igrajo zvočne teksture, ki vlečejo poslušalca k ponovnim poslušanjem plošče in ki pomagajo pri zarisovanju atmosfere, ki nadomešča določeno pomanjkanje izpovednosti.