HORSE FEATHERS: So It Is With Us

HORSE FEATHERS: So It Is With Us

Recenzija izdelka
15. 12. 2014 - 19.00

Kill Rock Stars, 2014

 

Portlandske folkerje, ki jih bomo danes predstavljali v Tolpi, smo na Radiu Študent že vrteli. Pred dvema letoma smo se v tej oddaji posvetili njihovi plošči Cynic's New Year, ki nas je z otožnimi pesmimi in bogatimi aranžmaji precej navdušila. Tokrat je prišla na vrsto peta plošča zasedbe, ki še vedno ustvarja pod taktirko Justina Ringla, odličnega pesmopisca in lastnika enega od najzanimivejših glasov v sodobnem folku. 

Tudi svojo peto plato je zasedba Horse Feathers izdala pri Kill Rock Stars, kultni založbi z ameriškega severozahoda, na kateri so v preteklosti delovali Elliott Smith, Sleater-Kinney in Bikini Kill. Ringle je v intervjujih dejal, da ga je po prejšnji turneji minila ljubezen do glasbe in da se je tokrat hotel lotiti nečesa malce bolj zabavnega. Zato je, kot se za vsako zasedbo, ki da kaj nase, spodobi, svoje kompanjone odvlekel v nek skedenj sredi oregonskega podeželja in tam posnel zbirko pesmi, ki je resnično malce bolj vesela in lahkotna od preteklih ustvarjanj ansambla.

Na 'So It Is With Us', ki je izšla oktobra, tako najdemo kopico baročno bogatega, z godali podmazanega muziciranja, ki je tokrat tudi malce bolj energično. V bistvu manjka le kakšen kakofoničen izpad – te so si Horse Feathers v preteklosti kar nekajkrat privoščili, predvsem do trenutka, ko je zasedbo zapustil multiinstrumentalist Peter Broderick. Molovski kontrasti namreč v tako glasbo vnesejo prepotrebno napetost, brez katere včasih vse skupaj obtiči nekje v sivem povprečju. Na srečo pa ta odsotnost pri Horse Feathers ni prevelika težava, saj ima Ringle očitno na zalogi še dosti spevnih, dodelanih pesmi, ki se vedno pogumno postavijo pred poslušalca.

Plošča se otvori s pesmijo Violently Wild, na kateri Horse Feathers resnično zvenijo kot pravi sekstet, kjer vsak član zasedbe hkrati natančno pozna svojo vlogo in enakopravno sodeluje pri ustvarjanju zvoka. Komad s pridom izkorišča energijo, ki jo ustvari igra tihih momentov in udarnih pasaž, s tem pa tudi predstavi eno od glavnih tem celotnega izdelka. Besedilno najbolj izstopa zaključni štiklc What We Become, kjer je Justinov vokal postavljen v ospredje, tja, kamor najbolj sodi. Horse Feathers so bili v svojih tekstih sicer vedno malce preveč kriptični, tako da so se nas njihove pesmi dotikale predvsem zaradi nenarativnih gradnikov, a vseeno se zdi škoda tak vrhunski glas potlačiti pod preveč okrancljano godenje.

To se med prvo in zadnjo pesmijo na plošči sicer nekajkrat zgodi, a zaenkrat Ringle in kolegi še spretno balansirajo med melanholičnim, relativno špartanskim izpovedništvom, zaradi katerega smo jih vzljubili, in bolj bandovskim zvokom, kjer je večina ustvarjalne energije usmerjena v teksturiranje in veseljaško polnjenje zvočne slike. Predvsem pesmi Dead End Thanks, Irene in The Knee demonstrirajo, da je Justinu Ringlu uspelo ponovno vzljubiti ustvarjalni proces, ne da bi za to moral žrtvovati zvok, ki je njegovo skupino izoblikoval v eno od najbolj unikatnih folk grup zadnjega desetletja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness