Drowned by Locals, 2023

Srh vzbujajoča mizerija, v katero nas porine album Bunyi Bunyi Tumbal, nase opozori že z ohlapnim prevodom naslova v Sintetično občutje za anonimno žrtvovanje. Solo projekt DJ Kasimyna, ki je marsikomu bolje znan kot polovica noisy indonezijskega dvojca Gabber Modus Operandi, je pod imenom Hulubalang luč sveta ugledal 26. junija letos. Jordanska založba Drowned By Locals, ki z opisom »glas in obraz marginaliziranih surovežev, neprilagojenih, divjakov, toda občutljivih po srcu« na svoji Bandcamp strani odlično naglaša decentralizacijski fokus svojega poslanstva, je Hulubalangov album založila v formatu štirinajstih rohnečih komadov.

Aditya Surya Taruna se pod svojim didžejskim vzdevkom Kasimyn oklepa bolj plesnih ritmov, ki so čisto nasprotje temačne izdaje pod imenom Hulubalang. Res si je težko predstavljati, da bi na plato plesali – če že, bi se v tem zlomljivem prostoru zvoka lahko premikali s sesekljanimi gibi. Tudi sama tematika, ki jo plošča osvetljuje, nas organsko odvrača od uživanja ob poslušanju. Gre namreč za opomin na štiriletno vojno za indonezijsko neodvisnost izpod nizozemske nadvlade. Kasimyn je prečesal marsikateri vojni muzej in tako uspel izdati vse prej kot vsebinsko skop album, ki že z naslovnico, s katere predirljivo zrejo oči moža z otoka Java, najavlja svojevrstno zvočno izkušnjo. Jeseni letos se obeta še izdaja vizualij projekta izpod prstov singapurskega umetnika Brandona Taya in prav zanimivo bo ugotavljati, ali se vizije, ki slušatelja ohromijo in prisilijo k sledenju dogajanja, uresničijo.

Plata se podaja s težko konceptualnostjo. Ni skupek naključno nabranih skladb, prav tako pa ne deluje kot petdesetminutni DJ set, ki bi vključeval en kup nametane škripajoče in butajoče ropotije. Grozljiva globina se izoblikuje v vsakem od komadov, ki stojijo precej samostojno. Posrečen je tudi njihov vrstni red. Ko nam nasičena brozga šumov že skoraj presede, Kasimyn z melodijo poskrbi za vrnitev v notno črtovje. Ravno zato šesti komad Liang deluje nekoliko svetleje. Omogoči nam prečiščen cevast prehod v drugo polovico albuma. 

Udarni zvoki Hulubalangu ljubih tolkal se v kontrastu z grobostjo elektronskih efektov na plati pojavljajo v precej bolj surovi, pristni obliki. Zvok je izrazito neobdelan in v skladbi Piso se zasliši votlost, ki nas zmrazi. Tradicija tolkalskih akrobacij indonezijskemu prostoru ni tuja. V misli se najprej prikrade zvok orkestrov gamelan, katerih člani udarjajo po metalofonih, gongih in drugih tradicionalnih tolkalih z indonezijskih otokov.

Na albumu se pojavljajo kriki ljudi, ki marsikdaj zazvenijo precej živalsko. V komadu Budakkawan nas denimo hočejo raztrgati na pol in si razdeliti naše okončine. Nekateri glasovi bi se bežno lahko pojavili tudi v kakšni od izvedb kecaka oziroma opičje pesmi z Balija. Izčrpno okrancljani kriki pa niso originalni posnetki vojne, kot bi morda predvidevali. Gre namreč za naključne semple, ki vzpostavijo distanco do vojnega dogajanja. A ne gre za oddaljenost v smislu to nas ne zadeva, raje oddaljenost, ki obsoja dejanja, storjena v času boja za indonezijsko neodvisnost.

Kot marsikaj drugega tudi ritmične igrice Kasimynu zelo pretanjeno stečejo izpod prstov. Mojstrsko vozlja našpičene vzorce, ki te s svojim nepredvidljivim nadaljevanjem nemalokrat stresejo kot električni šok. Z razbijaškim alarmom v komadu Kemaut pademo v linearno sekvenco, iz katere vseeno štrlijo drzni, navidezno zamujajoči ritmični izhodi. Tem lahko le utrujeno sledimo, a kljub izčrpanosti s pričakovanjem razpredamo niti večplastnega gobelina.

Projekt Bunyi Bunyi Tumbal se je uspel izogniti enoličnosti. Edini preprosteje zastavljen komad je peti po vrsti, Sayat, ki tako izpade tudi zaradi svoje kratke minutaže, a vseeno ne gre za tako imenovani filler. Laser, ki se pojavi v komadu, predre še tako debelo opno in je v resnici eden bolj izstopajočih zvokov na albumu.

Četudi nas dobrih petdeset minut Hulubalang vleče po najbolj zakotnih zakloniščih, ob koncu poslušanja še kar ne moremo razbrati skrivnosti za tako spretno tvorjenje navideznega prostora, ki je bil žal nekoč resničnost.