HFN, 2012

Z Islandije, severozahodne evropske otoške države, ki je znana kot središče alternativnih glasbenih strujanj in kot primer ekonomskega čudeža, ki se je pred kratkim izvlekel iz bankrota, prihaja dvojec Human Woman. Kot novi skandinavski pridobitvi založnika HFN Records iz Hamburga jim ni tuje območje produkcije klubskih dogajanj. Plesni pop projekt Human Woman so ustvarili japiji v srednjih dvajsetih, ki po eni strani ohranjajo nevtralno hipstersko držo, po drugi pa so usmerjeni zelo na široko, kar lahko zaradi njihovega debitantskega življenjepisa preberemo tudi kot neizpiljeno.

Člana skupine sta Gisli Galdur Thorgeirsson iz znamenite islandske skupine Trabant in producent Jón Atli Helgason, znan tudi kot Sexy Lazer. Debitantski singl ‘Delusional‘ iz letošnjega januarja je predstavil njune občutljive korenine, ki segajo do dancea in zapeljivih podlag iz bližnje preteklosti plesnih godb. Določene posege Atlijevega flowa najdemo v mutacijah raverskega Madchestera in v nekaterih navezavah na Beckov komad „Black Tambourine“. Razen produkcije in režije videa Atli podpisuje tudi make-up. Očitno - kriza je za njimi in Delusional deluje kot nekakšna klubska himna ekonomskega prebujanja od mrtvih. Uvodnemu singlu je nato sledila plata in pojavljanje na velikih evropskih festivalih. V bližnji okolici smo jih lahko ujeli na zagrebškem Otoku mladosti na In Music festivalu konec letošnjega junija.

Uverturo v album predstavlja neo-soul komad „Einn Eftir“ z orkestralnimi vložki in nepretencioznimi vokalnimi aranžmaji, tako da je sing-along zagotovljen. Basovska surovost in nostalgija po puberteti v skladbi „It's Gonna Hurt You“ spominjata na Depeche Mode. Skupini ni treba posebej razlagati, kaj vse je potrebno za uverturo na dolgih partijih ob sončevem mrku.

Hja, to prav gotovo ni skupina, ki bi se predvajala na ubogih zabavah za flešerje, ki se jim enako odtrga na Severinin italo disco kot na „Blue Monday“ od New Order. Islandski standardi so vendarle boljši, ali pač? Nekaj v rahlo prepotentni drži benda, kaže da so. Komad „White Knight“ nakazuje, da fanta v šoli nista najbolje spremljala ure angleščine, vendarle pa jima uspe pritegniti našo pozornost kot nekakšna kopija Scissor Sisters. In čeprav kot pevca nista nič posebnega, jima uspeva, pretencioznosti navkljub, biti vsaj zabavna.

Magnet žanrske prepričljivosti benda, ki se je sicer izogibajo kot hudič križa, je v instrumentalnih komadih. Bendovske korenine boben-in-bas komadov odkrivajo norost prebujeno iz polarnega sonca v všečno-naivnem vokalno-instrumentalnem okrožju. Tako je denimo komad „Dddi“ koncipiran na repetitivni lo-fi basovski frazi, ki je dober primer kako poslušalca pritegniti z izvirnostjo idej, najstniško enostavnostjo in potepuštvom. Na kaj se sploh nanaša refren „There's no emotion in your stonedead eyes“ odpet z blazno hladnostjo in čigar rezkost prikliče misel na sledi boljše preteklosti skupine Chemical Brothers, ostaja odprto vprašanje.

Sredino albuma sta Gísli in Jón organizirala okrog dveh komadov, ki skupaj trajata kakšnih 15 minut. Z njima razbijata počasno atmosferično godbo, ki je lahko razumemo tudi kot dolg Gíslijevi umetniški senzibilnosti, saj je ta pred tem skladal glasbo za gledališče. V komadu „Great Woman“ končno omenita svoj trademark stih „If you're feeling like a human/ if you're feeling like a woman/ dance“, v komadu „Love Games“ pa bolj izstopa Atlijeva senzibilnost 'mood managerja' nočne scene Reykjavika. V produkciji Human Woman ni zaslediti nobenega odzvena krize niti idiosinkrazije, ki ju najdemo pri njihovih ameriških ali angleških kolegih.

Ritmični impulzi, ki so se pomaknili nekam v ozadje, ustvarjajo psihadelično počutje v kombinaciji s houseom, ki vseeno nekoliko koketira s post-dubstepom in drugimi ločenimi teksturami. Vokali so nategnjeni na reverb in madchesterski moment komada „Delusional“ je skozi celotno ploščo uspešno poudarjen s klaviatursko kaleidoskopijo odštekanih poliritmij, ki bi jih lahko našli pri zgodnjih Animal Collective.

In ko se zdi, da je z vso možno eklektičnostjo opravljeno, pride finale z live setom post-punkovskega drum'n'bassa, ki lahko prikliče v spomin njujorške skupine, kot so Liars ali Radio 4. Human Woman bi lahko konkurirali kjer koli, vendar bodo pred tem morali izpiliti svojo prepričljivost, kajti idej jim ne manjka.