Strut Records, 2023

Odkar je ameriški saksofonist Idris Ackamoor v novem tisočletju reinkarniral svojo zasedbo The Pyramids, prvotno dejavno v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je z nizom odličnih albumov dokazal, da je eden najpomembnejših predstavnikov spiritualnega in afrofuturističnega jazza. Pa tudi to, da ni nujno – kot se večkrat primeri – da po več desetletjih mirovanja znova zagnani bendi počivajo na stari slavi oziroma da gre le za nostalgično oziranje v boljšo preteklost. Novi dvojni album, ki že z naslovom in istoimensko uvodno skladbo Afro Futuristic Dreams daje jasno vedeti, da skupaj s tokrat kar petnajstčlanskim ansamblom ostaja na liniji zvočnih in ideoloških temeljev, ki jih je z bendom postavil pred petdesetimi leti, je nemara med najboljšimi njegovimi stvaritvami v obdobju nove inačice zasedbe, ob boku imenitnemu We Be All Africans iz leta 2016.

»Verjeli smo, da je način, s katerim lahko prekinemo z miselnostjo geta, ta, da uvedemo nove obrede. The Pyramids niso bili jazzovska skupina, kot si jo je predstavljala večina ljudi. Ukvarjali smo se z obredi, kostumi, magijo. V tem oziru smo bili kot Sun Ra. Toda tega smo se pravzaprav naučili, ko smo šli v Afriko.« Takole je Ackamoor opisal početje svojega benda v sedemdesetih letih, ko se je s svojimi glasbeniki odpravil v Afriko. Tam so se navdihovali tako pri glasbi kot pri ritualih in ceremonijah ter svoja nova znanja pretkano vpletli v samosvoj zvočni izraz. Afrika kot navdih in rituali kot sredstvo za izražanje osebnostnih in političnih misli ostaja rdeča nit tudi nove zvočne slike. Slednjo je producent Malcolm Catto iz Heliocentrics znova umeril v fino ravnovesje med nagroovanimi komadi in tistimi bolj lebdečimi, med razkošnim skupinskim muziciranjem, polnim prežemajočih se slojev harmonij in ritmov, ki jih poslušalec počasi odstira, in ognjevitimi solističnimi izleti ali vokalnimi vpadi, pri katerih ostali inštrumenti počasi, a trdno tlijo v ozadju.

Uvodni komad Afro Futuristic Dreams nas takoj premami in povleče v svojo zankasto strukturo: medtem ko več glasov zamaknjeno pripeva tri besede iz naslova albuma, se oglasi kitara s ponavljajočim se hipnotičnim rifom, ki kot da je prispel iz kakega tuareškega komada. Ponavljanje tem in skrbno postavljanje zvočnih slojev, ki ju zasledimo v tem programskem komadu, nas čaka v malone vseh skladbah z albuma. A to ponavljanje ima vedno nek »hakeljc«, prelomno točko, ko se komad prevesi v drugačno ritmiko ali pa prevzame glavno besedo neko drugo glasbilo, dostikrat je to zbor glasov, ki bolj mrmrajo kot pojejo, vzdihujejo in poganjajo komad. Pogosto se kaka skladba umiri malone do negibnosti; takrat v ospredje stopijo odmevi, zvončkljanja, odzveni.

Ackamoor in njegovi muzičisti – med katerimi gre izpostaviti soustanoviteljico The Pyramids, flavtistko Margaux Simmons in violinistko Sandro Poindexter – domiselno sopostavljajo raznolike elemente oziroma gradnike svoje navdihnjene muzike. Tako, denimo, omenjeni precej nagroovani uvodni naslovni skladbi sledi spiritualna himna Thank You God, ki so jo objavili kot prvo singlico. Trinajstminutna hvalnica je po Ackamoorjevih besedah njegov poklon Pharoahu Sandersu, pokojnemu velikanu spiritualnega jazza in njegovima slovitima albumoma The Creator Has A Master Plan in Tauhid.

Še en odkriti poklon slišimo v angažirani skladbi Police Dem, Ackamoorjevemu odgovoru na Zombie očeta afrobeata Fele Kutija, v katerem The Pyramids neposredno spregovorijo o policijski brutalnosti. »Police dem / Some good most bad / Police dem / All lies no fact,« slišimo v skladbi, ki se tudi z izdelanim vzorcem petja v slogu klica in odgovora in pumpajočim ozadjem ter predirnim saksofonskim solom jasno naslanja na izročilo Fele Kutija.

Album Afro Futuristic Dreams s svojimi zapeljivimi melodijami, inventivnim sopostavljanjem raznolikega inštrumentarija in jasno družbeno-politično ter duhovno podstatjo predstavlja za tiste, ki doslej niso poznali delovanja The Pyramids, več kot pravšen vstop v po številu izdelkov majhen, a po bogatosti glasbe in referenc izjemno bogat svet. Gre za zvočni biser, ki spretno povezuje polpreteklo zgodovino jazza z aktualnim trenutkom in aktivnega poslušalca ali poslušalko nagovarja k globljemu raziskovanju in proučevanju številnih družbenih in glasbenih silnic, ki so pripeljale do tega sijajnega albuma. Majhen namig za radovedneže: ob petdesetletnici izida prvenca Lalibelai je založba Strut, ki je povila tudi pričujoči album, ponovno objavila vse tri albume prvotne inačice The Pyramids. Prepričani smo, da boste tako na teh ploščah kot tudi na novem albumu našli ogromno skritih soban z doslej neslutenim zakladom.