Fat Possum, 2013

Ne glede na to, kako sugestiven pevec in vpliven odrski izvajalec je, pri pisanju pesmi je Iggy Pop vedno potreboval dobrega partnerja. Z izjemo pesmi na prvih dveh albumih The Stooges je večina drugih dobrih, spevnih, smiselnih in zapomnljivih pesmi v njegovi karieri od leta 1971, nastala v sodelovanju bodisi z Bowiejem bodisi z Jamesom Williamsonom, kitaristom zasedbe Iggy & The Stooges in kasneje sodelavcem na albumu Kill City. Čeprav so spisali in posneli kar nekaj pesmi, ki so se s časom zaradi Iggyjeve vztrajnosti in navdušenja glasnih, mladih upornikov, ki so iskali antijunake, razvile v klasike alternativnega rocka, so Iggy in bratje Asheton zelo počasi rojevali pesmi, medtem ko je druga inkarnacija te zasedbe, znana pod uradnim imenom Iggy & The Stooges, uspela posneti in v studiu povsem zaključiti dejansko le delček gradiva, ki sta ga kljub heroinski praksi z lahkoto ustvarjala Iggy in James Williamson. 

Weirdness, vrnitveni album The Stooges, objavljen leta 2007, štiri leta po tem, ko so Ashetoni in Iggy ponovno začeli igrati skupaj, je sicer prinesel nekaj sočnega hrupa, toda po drugi plati zelo, zelo malo poslušljivih pesmi. Vzorec težavic z idejicami pri pisanju pesmi se je preprosto prenesel. Poslednji koncert s kitaristom Ronom Ashetonom, ki je umrl marca 2009, so The Stooges odigrali v Ljubljani jeseni leta 2008 in ga zaključili z odlično izvedbo Raw Power, skladbo iz drugega izvirnega obdobja skupine. 

Ko so se znašli brez kitarista, je Iggy naredil edino logično stvar, s katero je lahko ohranil avtentičnost in legitimnost zasedbe - prepričal je Jamesa Williamsona, da pusti korporativno službo v Sonyju in se vrne v rock’n’roll. 

Pri rosnih petinšestdesetih, kakšno leto gor ali dol, ni enostavno iti v studio in posneti album, ki bo formalno prva uradna studijska plošča po stvaritvi, ki je prispevala k postopnemu spreminjanju načina, kako se rock’n’roll razume in kako se igra. Tega jim načeloma ne bi bilo treba. Iggy, James in Scott Asheton so bili v nehvaležnem položaju, ko so se podali v nalogo, da bi po več kot petintridesetih letih pavze v skupnem igranju posneli album, ki bo nasledil Raw Power, eno tistih plošč, ki je v mitskem dojemanju univerzuma, ki pritiče splošni rockovski skupnosti, večja od življenja glasbenikov, ki so jo posneli. Tehnično gledano pa je to le ena zbirka pesmi. Hkrati pa naj bi bila rockovska skupina, ki aktivno nastopa, tudi neke vrste ustvarjalna entiteta, ki piše in igra nove pesmi, kar je razumevanje stanja stvari na svetu in v njihovem življenju, ki ga imata Iggy in James. In tako, po štiridesetih letih od albuma Raw Power, ki je bil komercialno nepomemben, stilsko pa se je s časom utrdil kot eden izmed izjemno vplivnih in trajnih stvaritev, prihaja novi album skupine Iggy & The Stooges. 

Ready to Die je v vseh pogledih več kot korekten rockovski album. Je koncizna, neprentenciozna, v skladbe in izvedbo osredotočena stvaritev, ki jo je posnela skupina, ki se  zaveda svojega stila, a ni sužnja lastne preteklosti. Iggy & The Stooges zvenijo dinamično, okretno, gibčno, spontano in sproščeno. Ready to Die sicer ni presežek, predvsem pa je pomembno to, da ni blamaža. Po ne vem koliko letih je Iggy končno posnel album, ki se lahko posluša od začetka do konca, brez preskakovanja pesmi. Za to je rabil pravo družbo in pravega sodelavca za pisanje pesmi, nekoga, ki lahko iz njega izvleče najboljše. 

Ready to Die, ki je sestavljen iz desetih pesmi, sedmih hitrih in nabritih rockerjev ter treh baladic, odpira Burn z mračnim, apokaliptično paranoičnim vzdušjem, sledi mu Sex & Money, v kateri se na kitarski rif nasloni saksofon stranskega Stoogea Stevea MacKayja, ter zatem punkerska Job, ki je zagledana v rif pesmi TV Eye, ki se prelevi v Gun, v kateri Iggy sarkastično obravnava orožarsko kulturo ZDA. Unfriendly World je akustično psihadelična baladica z rahlimi odmevi sloga The Velvet Underground, v kateri Iggy modro opozarja na pomembnost ljubezni v pustem, odtujenem svetu. Naslovna Ready to Die je rifačina, v odskočni DD's znova poslušamo objemanje kitare in saksofona,  Dirty Deal se ponaša s super rifom z značilnimi bičajočimi Williamsonovimi poudarki, zaključni pa sta akustični Beat That Guy in The Departed, ki je posvečena Ronu Ashetonu. 

Pesmi, ki jih sklada James Williamson, imajo svojevrstno podkožno lastnost - svojo notranje skladno, geometrično strukturo razkrijejo po nekaj poslušanjih in potem lahko zlezejo v uho. Niso na prvo žogo. To velja tudi za gradivo na novem albumu, katerega kompaktnost in zgoščenost prideta do izraza po kakšnih treh predvajanjih. Ready to Die je prvi uspešen studijski korak prebujenih The Stooges in uspešna obuditev sodelovanja med Iggyjem in Williamsonom, ki skupaj tvorita enega klasičnih rockovskih tandemov pevca in kitarista. Nihče v bendu ni več v svojih dvajsetih, toda rockajo in rolajo še kako prepričljivo.