Igorrr: Savage Sinusoid
Metal Blade Records, 2017
V nocojšnji Tolpi bumov se bomo posvetili čudesom človeškega uma in se preko divjega nihanja podali v temačne globine in vrtoglave višave albuma Savage Sinusoid, zvočnega ikonoklasta in vsestranskega francoskega avantgardnega umetnika z imenom Gautier Serre alias Igorrr.
Serre se je z glasbo začel spogledovati že razmeroma zgodaj v svojem otroštvu in večino časa preživel z enim ali drugim inštrumentom v rokah, resneje pa se je začel glasbeno udejstvovati leta 2006, ko je izdal demo in s tem krstil solo projekt Igorrr. Projekt je rezultanta težnje po združitvi povsod švigajočih smernic posamičnih žanrov, ki so ga zaznamovali skozi odraščanje, v skupno kaotično celoto, katere namen ni biti prijazna do poslušalca, ampak služi samo in izključno osebnoizpovedno.
Demo predstavlja mejnik – trenutek, ko je spoznal, da bo v iskanju somišljenikov, ki bi stremeli k enaki glasbeni in širši umetniški viziji, večno neuspešen ter da mu ne preostane drugega, kot ubrati samostojno glasbeno pot. Njegova samota pa kljub temu ni trajala predolgo. Svojo željo po kolektivnem eksperimentiranju je lahko delno potešil s projektom Whourkr, na prelomu prvega desetletja novega tisočletja pa je vzporedno z izdajo svojega prvega dolgometražnega albuma pričel sodelovanje z vokalistom Laurentom Lunoirem in sopranistko Laure Le Prunenec v bendu Öxxö Xööx.
Z Le Prunenec je leta 2012 ustanovil tudi projekt Corpo-Mente oz. Telo-um, ki se nagiba k bolj ambientalnim glasbenim zvarkom, kakršne Laure v svežem solo projektu Rïcïnn še dodatno omili in ovije v srhljivo tančico temačnosti.
Trio se je skozi leta kar močno povezal in z različnimi projekti izdal nekaj zelo fascinantnih albumov, med vsemi temi projekti pa je Igorrr najbolj ekstremen in kaotičen. Danes obravnavani Savage Sinusoid nam predstavlja kolektiv Igorrr, ne pa večno osamljenega in nerazumljenega posameznika Igorrr. Album je produkt vnovičnega sodelovanja prej omenjene trojice, kateri so se pridružili še bobnar Sylvain Bouvier in razni najeti glasbeniki, med katerimi gre nujno omeniti vokalista Travisa Ryana ameriških Cattle Decapitation in basista Erlenda Caspersena nedavno žal razpadlega kultnega benda Spawn of Possession.
Serre vse te okrepitve izkoristi predvsem za to, da se lahko dokončno znebi okov elektronsko producirane glasbe, kakršno je bil zaradi pomanjkanja sredstev primoran ustvarjati do predzadnjega albuma, Hallelujah. Novi album je celoti posnet v studiu in je hkrati tudi prvi, ki ni zgolj produkt enega človeka, saj je Serre upošteval ideje in predloge, ki so mu jih predstavili ostali sodelavci, če so bile te ideje le v skladu z njegovo vizijo.
Dejstvo, da z izjemo oznake avantgardna do sedaj nismo omenili za kakšno glasbo pravzaprav gre, ni naključje. Do tega trenutka Igorrr zveni kot povsem običajen bend, ko pa v obravnavo vzamemo njegov najpomembnejši element – zvok – se bliskovito hitro zavemo, da temu ni tako. Razpredati o tej glasbi je bolj ali manj brezpredmetno. Projekt žanrsko opredeliti je skoraj nemogoče, se pa lahko iz te kaotične zmesi razbere posamične izmed prej omenjenih smernic, ki ustvarjajo skupno zvokovno rezultanto. Breakcore, ekstremni metal, baročne kompozicije, balkanska glasba, operno petje, polka, djent, trip-hop, elektronika in indijska glasba so samo nekatere izmed teh.
Kar nam lahko deluje kot zmešnjava postane prava blodnja z dodatkom vokalov, predvsem Lunoirevega, ki, z izjemo enoličnih krikov v uvodni skladbi, na preostanku albuma zveni kot depresivno momljanje in blebetanje nesmiselnih zvokov in prerašča v manično vreščanje.
Za masko navidezne bipolarne motnje sozvočja glasovnih blodenj, ki se odraža tudi v ženskem sopranskem vokalu, se skriva zelo kompleksen namišljeni jezik, ki sloni na izpovedi preko čustveno obarvanega zvena in interpretacije. Pomen posamičnih besed je možno razbrati s slovarjem tega jezika, njegov prvotni namen pa je dokazati predvsem to, da besede, kot take, še vedno nosijo manj pomena, kot način na katerega so podane.
Tudi besedilni in glasbeni vidik se tukaj nagibata v skrajnost – v sredino, v ravnovesje. Skušati doseči sredino preko popolnega izkušanja ekstremov in te ekstremne izkušnje povezati v divje nihanje – nihanje sinusoide dvojnosti. Dobro in zlo. Biti in ne biti. Yin in Yang. Corpo-Mente. Öxxö Xööx.
Album je koherentno nekoherenten. S svojo ekstremnostjo ruši predpisane norme in zapovedana pravila ter psihotično briše meje med blaznostjo in genialnostjo. Za boljše razumevanje ga je potrebno poslušati mnogokrat, saj na neki točki začne zveneti preprosto naravno. V tistem trenutku sinusoida postane premica, dvojnost postane neločljiva celota in nasprotja sestavijo absolut. Dotlej pa je dovolj, da album začutimo kot potovanje genialno blaznega duha, ukleščenega v kletko mesa in kosti, ki se prebudi v kruto realnost.
Igorr Live @ Dour Festival 2017
Dodaj komentar
Komentiraj