IMPERIAL TRIUMPHANT: ALPHAVILLE

IMPERIAL TRIUMPHANT: ALPHAVILLE

Recenzija izdelka
18. 8. 2020 - 19.00

Century Media Records, 2020

 

Drago radijsko občestvo, dočakali smo nov album newyorških despotov ekstremne glasbe Imperial Triumphant - Alphaville. Alphaville kot istoimenski film Jeana-Luca Godarda in kot mesto številka ena predstavlja tudi New York, mesto, v katerem neposredno črpajo navdih vokalist in kitarist Zachary Ilya Ezrin, basist Steve Blanco ter bobnar Kenny Grohowski, ki sestavljajo zasedbo Imperial Triumphant. Bend je danes v glasbenem svetu že kar dobro znan po enem izmed boljših albumov, izdaji Vile Luxury iz leta 2018. Če je bil poprej bolj znan kot black metal zasedba, je z Vile Luxury, ko sta se mu pridružila Blanco in Grohowski, žanrsko zagotovo presegel meje metala. S skladbami, kot sta Swarming Oppulence in Chernobyl Blues, je dvignil nivo celotnega žanra, pa četudi delno drži, da gre za avantgardni metal, ki se med drugim ponaša z izjemnimi zasedbami, kot sta Portal in Deathspell Omega, katerih vpliv na zasedbo je težko spregledati. Naj samo omenimo, da smo Grohowskega pri nas videli že v mnogih zasedbah, denimo v skupini Secret Chiefs 3, na ljubljanskem jazz festivalu v sklopu Zornovih Bagatelles in celo februarja letos v Gromki na Defoniji z Igorjem Lumpertom & Innertextures.  

Na začetku želimo objasniti, da torej temu albumu ne smemo soditi in mu tudi ne bomo sodili zgolj znotraj nekih obstoječih žanrskih zastavkov, saj te presega, pa naj ga opišemo s perspektive jazza ali black metala. Tr00 metalci današnji izdaji sploh ne bi rekli metal, saj Alphaville pač ni album, ki bi bil dosegljiv vsakemu ušesu, temveč je najprej za tiste, ki jim je domača eksperimentalna in free jazz glasba. Čeprav bi njihovi metodi ustvarjanja lahko pripisali podobnosti z zasedbami, kot sta Ex Eye in Zu, ali celo s Koromač, jih morda ravno zaradi specifičnega konteksta, ki prežema Imperial Triumphant, z omenjenimi ne moremo zares primerjati.

Imperial Triumphant so metalski in jazzovski aristokrati, a oba žanra presegajo in so nad njima - tako konceptualno kot praktično, z glasbo. Idejno si moramo njihovo glasbo predstavljati kot soundtrack znanstvenofantastičnega filma noir, najsi gre za Metropolis Fritza Langa ali Alphaville Jeana-Luca Godarda, ki v New York hkrati postavlja zlega junaka in veliko ljubezen. Tako kot New York simbolizira razpetost med velikimi nasprotji, je tudi glasba Imperial Triumphant, ki se v bistvu nima za nič drugega kot zvoke ljubljenega, a hkrati krutega New Yorka, dinamično skrajno bogata.

Zvočna praksa se na albumu Alphaville prevede v silno tehnično, atonalno in disonantno muziko. Disonanca v bistvu zares dobro opiše samo vzdušje v New Yorku. Vsak ton, ki ne sovpada s prevladujočo harmonijo, je obravnavan kot disonanten, takšno zvočno kvaliteto pa pogosto opišeta besedi »neprijetno« in »mučno«. A v disonanci se da tudi uživati; navežemo se lahko le na »mazohistično« glasbo, ki po nobeni tonalni zakonodaji ne bi smela biti poslušljiva, a nekaj ljudi ravno v tem najde čar in vir užitka.

Alphaville je izjemen album, ki je že s produkcijskega vidika zagotovo nadgradil album Vile Luxury. Sestavlja ga sedem skladb, ki delujejo dobro tako vsaka zase kot skupaj v celoti, poleg teh pa album bogatita še dve bonus skladbi, ki sta pravzaprav priredbi zasedb Voivod in The Residents. Za priredbi so se odločili zato, ker na albumu niso želeli bonus skladb, ki si ne bi že v začetku zaslužile mesta na plati. Priredbo komada Experiment zasedbe Voivod si je želel posneti basist Blanco, priredba skladbe Happy Home zasedbe The Residents pa je bila ideja ustanovnega člana zasedbe Zacha Ilye Ezrina. Gre za izjemni priredbi, ki odlično zaključita celoten album.

A vrnimo se na začetek albuma, ki ga otvori Rotted Futures. Komad se počasi pošastno stopnjuje, dokler se povsem ne razpoči, podobno kot Čmrljev let Rimskega-Korsakova, a je poln še nekih drugih detajlov, ki se zakrivajo in razkrivajo z vsakim ponovnim poslušanjem. Takšen je bobnarski vložek Grohowskega ali Excelsior Blancova prvovrstna basovska linija v naslednjem komadu, ki zagotovo zaznamuje celoten komad, pa potem solo vložek bobnov taiko – tradicionalnih japonskih bobnov pod rokami Tomasa Haakeja, bobnarja zasedbe Meshuggah, v komadu City Swine, ki se nato razvije še z vključitvijo klavirja pod prsti basista Steva Blanca... City Swine je skrajno dinamičen komad, ki nas asociativno popelje celo do Musice Ricercate skladatelja madžarsko-avstrijskih korenin Györgyja Ligetija, iste muzike, ki se repetitivno pojavlja v Kubrickovem filmu Eyes Wide Shut. Tudi maske, ki jih zasedba Imperial Triumphant nosi na svojih koncertih, nas spomnijo na ta film. Komad City Swine dobro zaobjame tudi že omenjeno močno konceptualno plat albuma, tematiko, ki je prisotna tudi v Godardovem Alphaville.

Alphaville predstavlja nehumano, odtujeno družbo, katere člani se ne bi smeli spraševati, zakaj, ampak samo odgovarjati z »zato«; družbo, v kateri so ljubezen, poezija in čustva prepovedana in v kateri se pojavi samo še čas za smrt. No, po komadu City Swine nastopi nič manj impresivna skladba Atomic Age, ki jo otvori »brivski kvartet«. Ta tvori štiriglasno harmonijo brez pomoči instrumentov, nakar ga povsem preglasi hreščeč zvok, potem pa že kitarski rifi in Ezrinov vokal, vse dokler se komad nekoliko ne umiri in veličastno izgubi med divjim križanjem vokalov Yoshiko Ohare in Ilye Ezrina ter drugimi, instrumentalnimi vložki.

Po izdaji nadaljujemo s komadom Transmission to Mercury, ki nas opomni, da so na Alphaville močno vplivali tudi jazzisti kova Ornetta Colemana in Duka Ellingtona. To je tudi komad, v katerem s pozavno gostuje J. Walter Hawkes, ki nam muziko z albuma Alphaville predstavi kot glasbo prej jazzovske kakor metalske narave in jo dokončno razkrije v obliki pristne newyorške bolečine. Album se nadaljuje še s skladbama Alphaville in The Greater Good, ki jo lahko slišimo tudi v podlagi, s skladbama, ki samo še učvrstita prepričanje, da gre v primeru Imperial Triumphant in Alphaville prej za ekstremen jazz kakor za metal. 

Pri snemanju albumu je sodelovalo nemalo ljudi: svoje glasove so posodile Sarai Chrzanowski, Andromeda Anarchia in Yoshiko Ohara, album je koproduciral Trey Spruance, znan predvsem po muziciranju v zasedbi Mr. Bungle, pri priredbi komada Experiment zasedbe Voivod sta gostovala kitarist Colin Marston, ki ga poznamo po delovanju v zasedbah Behold … The Arctopus in Krallice, ter vokalist Phlegeton, ki je deloval v zasedbah Banished From Inferno, Lifelost in Wormed. Album pa vizualno krasi izjemno likovno delo Zbigniewa M. Bielaka, ki se pri vinilni izdaji razvije v poster.

Album Alphaville se bo zagotovo - in upravičeno - pojavil na lestvicah najboljših albumov leta 2020. Težko je ustvariti še boljši, intenzivnejši album od Vile Luxury, a Imperial Triumphant je to uspelo. Zasedbi vedno znova uspe presenetiti z nečim novim: z disonantno podloženo muziko, križano z ubijalskimi vokali in s čudovitimi, skrajno preciznimi posamičnimi instrumentalnimi vložki. Alphaville si je treba zamišljati kot vse dualizme tega sveta, združene v najboljšem možnem preseku, in predvsem kot delo, ki ga strašno zaznamuje kolektivni duh, kar ga že samo po sebi postavlja na vidno mesto v zgodovini.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.