IRENA Z. TOMAŽIN: CMOK V GRLU

Zavod Sploh, 2019

Ljudje radi razglabljamo o začetkih in se sprašujemo, kaj je tisto, kar se dogodi najprej. Tokrat se bomo posvetili ideji, da se vse začne pri vdihu, saj vendar že ob rojstvu prvič zajokamo ravno po vdihu. Vdih, to enkratno zajetje zraka v pljuča, je verjetno eden najbolj samoumevnih, a bistvenih elementov življenja, in nič drugače ni, ko želimo opisati življenje nekega zvoka, glasu. Vse se začne pri vdihu in zraku.

Glasba / 100 decibelov

100 decibelov

Irena Z. Tomažin, kompilacija Metal 4 Lignit, kompilacija Herbarium, BRGS & Umdhlebi, Dolly Bad

Andrej Pervanje

 / 12. 3. 2019

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo albumu Cmok v grlu Irene Z. Tomažin. Irene ni treba posebej predstavljati, gre za domačo performerko, plesalko in zvočno umetnico, ki je zdaj že dobro znana tako tukajšnjemu kot tujemu poslušalstvu, seveda pretežno znotraj sveta raziskovalnih praks. Zanimivo je, kako se je njena umetniška pot pravzaprav začela z gibom, plesom, še preden se je znašla na področju dela z zvokom, a glede na vse, s čimer se Irena ukvarja, to niti ni tako nenavadno, saj bi to njeno delo z zvokom lahko razumeli tudi kot raziskovanje giba glasilk, če ne celo njihov fino koreografiran ples.

Cmok v grlu ni zgolj zvočni izdelek, enako kot tudi ob ostalem delu Irene Z. Tomažin ne moremo govoriti o strogo zaključenih izdelkih, ki bi želeli posredovati jasno sporočilo. Ne moremo torej govoriti o take vrste zaključenem glasbenem projektu. Prej bi lahko rekli, da gre v osnovi za izdelek nikoli zaključenega procesa raziskovanja, album je namreč po svoji formi še najprej podoben predvsem katalogu zvokov. Sestavlja ga šestnajst skladb, ki po večini ne presežejo dolžine dveh minut, prav vsaka izmed skladb pa ima precej specifičen naslov, ki zvoku, ki ga označuje, pripne tudi opis, kaj se za tem zvokom skriva. Potreba po vdihu, Poti joka poti stoka, Sestopanje odmeva, Intermezzo krika, Zataknjeno za zobmi, itd. Skratka, gre za album, ki vsekakor veliko pove, a nam v prvi vrsti predvsem posreduje informacije o pošteno razviti gibčnosti glasilk Irene Z. Tomažin.

Družba / Slečen uč

Irena Z. Tomažin - Cmok v grlu

ogledujemo CD pakungo

Nejc Bahor

 / 27. 2. 2019

V smislu hitrih asociacij bi lahko dejali, da se zvočni izraz Tomažin nahaja nekje med praksami Yoko Ono in izpiljenimi zvočnimi kompozicijami izvajalke Pharmakon, ki bi se denimo s svojim komadom Vacuum gladko pridružila Ireni ob ustvarjanju Cmoka v grlu. A - kot že rečeno - Cmok v grlu ni zgolj zvočni izdelek. O tem nam priča že sama fizična izdaja, o kateri sta spregovorila tudi že radijska kolega v oddaji Slečen uč. Gre za nadvse precizno pripravljen izdelek, ki združuje delo več različnih umetnikov. Najprej naj povemo, da se sama glasba skriva na zgoščenki na zadnji strani knjižice, ki je njen ovitek. A to, čemur tukaj pravimo ovitek, je v tem primeru tudi knjižica vizualnih del ustvarjenih s črnilom in slino Mateja Stupice. Za oblikovanje je poskrbel zdaj že dobro znani domači oblikovalev bosanskih korenin Ajdin Bašić, knjižica pa je fizično zvezana po japonski metodi, s katero se je tokrat pod izdelek podpisala tudi Petra Gosenica.

Gre torej za večplasten, multidisciplinaren izdelek, ki bi, glede na omejeno količino dvestotih kosov v katri je bil izdelan, lahko postal tudi eden izmed zanimivejših, ali pa, če želite, intrigantnejših zbirateljskih kosov. Cmok v grlu na svoj način prav gotovo izraža tudi specifičen del prostora in časa, v katerem se trenutno nahajamo, pa naj bo ta formalni ali vsebinski, sama struktura skladb namreč spominja tudi na fragmentiranost vsakdana, ki je postala naša realnost.

Vdih, izdih, ponovi vajo. Nezavedno, za vedno, dokler gre, ker potem enkrat več ne gre, in vprašanje ostane, če se vse tudi konča z vdihom, če ne ravno z njegovim nasprotjem, izdihom. Bo ta stal tudi na končni postaji našega zvočnega raziskovanja in ali ga bo slišati?

Cmok v grlu je torej močan umetniški izdelek, za katerega se zdi, da bo, podobno kot je z dobrim vinom, z leti le še pridobival na kakovosti. Od takšnih raziskovalnih del vendar ne moremo in ne smemo pričakovati zaključenih, jasnih celot z vsemi odgovori, pač pa delo, ki bo kontinuirano odpiralo vselej nova vprašanja, nove možnosti. To nikakor ne pomeni, da ničesar ne pove, včasih pove še veliko več ravno kot demonstracija miselnega toka, kar je Ireni z albumom Cmok v grlu vsekakor uspelo doseči.