Black Butter Records, 2017

Moderni moment hip-hopa nudi precej smeri, še več odtenkov teh smeri in izvajalci v iskanju svojega izraza iščejo izvirnost, v iskanje te izvirnosti pa vključujejo različne produkcijske tehnike ter bolj ali manj reprezentativne prvine lokalnega okolja. Danes se v Tolpi bumov selimo v vzhodni London, v samo osje gnezdo angleškega brbotajočega metropolitanskega kaosa, na ulice, kjer se prodaja droga, rojeva grime, na ulice, ki jih polni konstanten priliv prišlekov z vseh koncev sveta ter lokalcev, ki prostor, življenje in glasbo, ki jih ustvarjajo, definirajo s svojo dediščino in jo na londonskih tleh kanalizirajo v povsem samosvoje žanrske okvire.

Glavni junak nocojšnje Tolpe je J Hus, sin ganske priseljenke in londonskih ulic, ki se po postopnem prebijanju zdaj vrisuje na londonski zemljevid z debitantskim albumom Common Sense, ki je izšel maja pri neodvisni londonski založbi Black Butter. J Hus je sicer svoje popotovanje začel leta 2015, izdal en mikstejp ter nase opozoril z navidez lahkotno, popoidno glasbo, ki pa nosi nekatera ne tako popoidna sporočila in zanimiv blend žanrov, ki vplivajo na produkcijske stvaritve v podlagah. Letos je gostoval na debijih londonskih upov Stormzyja in Ninesa, maja pa je izdal svojo debitantsko plato Common Sense.

Album je močno zaznamovan z zvočno sliko, ki jo Hus ustvarja s svojim naefektiranim vokalom preko lahkotnih bitov, ki jih prevevajo afriški high-life, dancehall ritmika ter močno temeljenje v nekaterih klasičnejših hip-hop derivatih, kot sta grime ter angleški, starošolsko zveneči hip-hop. J Hus na mnogih komadih najprej naefektirano prepeva, nato prestavi v klasični angleško-afriški dialekt ter začne z emsijanjem. In ob njegovem emsijanju vidimo, od kod prihaja za mnoge nerazumljeni hajp, ki ga avtor prejema.

Že v uvodnem komadu Common Sense gre dojeti, da medeni beati ne pomenijo nujno prijaznega ali neizvirnega modela za mikrofonom. J Hus je mizogin, gangster, prodaja drogo, z enim očesom konstantno opreza za svojim orožjem, vse to pa nam pripoveduje z avtentičnim vzhodnolondonskim besednim zakladom, polnim nerazumljivih besed s skritimi pomeni. Skrivanje je tudi sicer eden od elementov Husovega življenja, naj bo za zaprtimi vrati spalnice, pred policijo ali pa pred sovražniki - gangstersko življenje ni potica in Hus ga je kljub svojemu zajetnemu bančnemu kontu izbral pred luksuzom, ki ga nudi zvezdništvo. Hus je odličen, avtentičen raper z zahrbtnih ulic, njegov storytelling, izvirni sleng ter duhovite forice ne izostanejo, naefektirani hooki včasih kljub navidezni lahkotnosti nosijo zanimiva sporočila. Dejstvo pa je, da bo za popolno zadoščenje njegovih apetitov po nekoliko tehtnejšem pečatu potrebno še malce več truda, kot ga avtor kaže na debiju.

Besedo smo dolžni nameniti še najbolj fascinantnemu elementu J Husovega albuma in to je produkcija beatov. To je skorajda v celoti prevzel Londončan JAE5, ki v svojo muziko združuje neverjetno širok nabor vplivov in zvokov. V tem zvoku prevladujejo vplivi moderne Afrike, z melodičnimi sintetizatorskimi linijami, dancehallovskimi poskočnimi, a močnimi bas linijami ter ritmičnimi vzorci. JAE5 pa v to vmeša še zahodne vplive, ki jih nosi londonsko, lokalno okolje.

V produkcijskem kotlu tako ždijo ter brbotajo še drobci grimea, afriške godbe, plesne elektronike ter proti koncu albuma tudi straight-up hip-hopovska estetika. Produkcija na tem albumu po postopnem pronicanju nekaterih elementov, npr. pred leti auto-tunea, dokazuje jasno viden vstop moderne afriške produkcije tudi skozi vrata zahodnega hip-hopa. Vse kar potrebujemo, je dovolj pronicljiv in pomenljiv emsi.

Zvoki, ki vejejo s tega albuma, znajo marsikaterega ortodoksnega hip-hoperja prestrašiti, a kot pribito drži, da je J Hus v svoj izdelek zapakiral neverjetno svežo mešanico tistega, kar danes hip-hop lahko predstavlja. Afriška dediščina jazza in afrobeata, ki je hip-hop močno definirala že v njegovih povojih in ga spremljala v vseh fazah njegovega razvoja, se tu kaže v različnih derivatih modernih afriških beatov, ki vodijo igro ter tlakujejo pot in odpirajo prostor moderni popovsko obarvani fuziji dancehalla, r'n'b-ja, grimea, elektronike ter bolj klasičnega hip-hopa. Vokalno delo v tej moderni popoidnosti prednjači, a hkrati v sebi nosi vse prvine tistega, kar ustvarja dobrega, tudi klasičnega emsija. J Hus je samozavesten, izviren, ulični zajebanec, jebač in hustler, ki je videl precej, ima kredibilnost ter je o peripetijah cockneyjevskega vsakdana pripravljen odkrito pričati. Album Common Sense širi obzorja ter nosi zaokrožen duh tega momenta, žanrsko eklektiko in predstavlja še enega izmed izdelkov, ki orisujejo perspektive na široko razvejano paleto vplivov, ki tvorijo današnji hip-hop, največji svetovni glasbeni žanr.