International Anthem, 2023

Progresivna, resnicoljubna, neustrašna, iskriva, genialna Jaimie Branch. S temi in podobnimi presežniki smo lani ob prezgodnji smrti, ko je bila stara le 39 let, označevali glasbo in osebnost neponovljive trobentačice, pesnice in pevke. In resnično nismo pretiravali, kariera in opus Jaimie Branch sta s stvaritvijo kvarteta Fly or Die v letih pred pandemijo in tik po njej dosegla svoj zenit, nato pa s svojo nenadno sklenitvijo pustila grenak priokus in željo po še. 

Branch je v dolgoletnem izpopolnjevanju igranja in odnosa s svojim inštrumentom ter kaljenju na scenah New Yorka in predvsem Chicaga sodelovala z mnogimi glasbenimi prijatelji, kot so Jeff Parker, Rob Mazurek, Jason Nazary in drugi, v že omenjenem kvartetu Fly or Die pa je zasedbo oblikovala z basistom Jasonom Ajemianom, bobnarjem Chadom Taylorjem in čelistom Lesterjem St. Louisom. Predvsem pa ji je uspelo v glasbi preplesti oziroma kar združiti svojo svobodnjaško osebnost in svobodni duh glasbe, ki jo je ljubila.

Svojo prostojazzovsko godbo je po skoraj dvajsetih letih kariere izpopolnila in uravnotežila v brezkompromisen kvartet Fly or Die in njegovi dve kritiško in fenovsko izjemno sprejeti plošči. Jaimie in njen kvartet sta letela. Julija leta 2022 je kvartet na rezidenci v Centru za sodobno umetnost Bemis v Omahi posnel svoj tretji, najambicioznejši izdelek. Toda avgusta, ko je pilila še zadnje podrobnosti, je Branch prehitela prezgodnja smrt. Tako je skoraj natanko leto dni kasneje izdana plošča Fly or Die Fly or Die Fly or Die ((world war)) ob tem, da je verjetno njena najboljša, žal tudi posthumna.

V uvodnem preludiju se iz nedoločne gmote prebudi prodorna Jaimiejina trobenta in zareže v prostor ter sprva nakaže zdaj že dodobra utečeno formo kvarteta Fly or Die, ki se nadaljuje v počasnem gruvu z naslovom borealis dancing. Že tu torej čutimo kontinuiteto Branch in njenega benda, v katerem so vloge improvizatorjev obenem pravično porazdeljene in jasno določene – s trobentačico na voznikovem sedežu njene dobro namazane mašine v obliki kompaktnega, izredno natančnega, a hkrati sproščenega oziroma filingaškega bendovskega gruva. Poleg tega slišimo tudi že prve znake skoraj neznatnih sprememb v glasbi, ki je na tej točki morda še manj psihedelična in vsebuje daljša obdobja nemotenega gruvanja, daljše forme, več zračnosti in tudi zelo eksplicitne uvode, jedra in sklepe kompozicij.

V duhu te – nekoliko korigirane, pa še vedno dobro utirjene – bendovske dinamike pa sledi prva prava mojstrovina plošče ((world war)) – skladba burning gray. V njej nas najprej pozdravi že dodobra poznani in značilni, domačni Fly or Die hopa cupa poskočni ritem izpod rok in nog Ajemiana in Taylorja, okrašen z visokoenergetično melodiko Branch, nato pa zaslišimo še Jaimiejin glas. Branch z besedami ne špara, skorajda rapa in dokaj očitno nekoga svari – ne igraj se z nami! Svarila poudari z izjemnimi soli iz – kot je trobento opisala sama – svojega orožja, podaljška svojega uma, besedilno pa prenaša negotova sporočila o prihodnosti našega sveta, ki rine v gorečo sivino. A po vseh svarilih in negotovosti Branch ne more iz svoje kože, vso sivino ob koncu skladbe vendarle preobrne v barve in pozitivo, nato pa nas v četrtem komadu the mountain s še eno spustitvijo tempa presenetljivo popelje v americansko country priredbo komada zasedbe Meat Puppets. V njej Fly or Die spretno prepletajo različne veje ameriških folkovskih izročil, od vokalnih do inštrumentalnih. 

In če je Branch že do te točke dodobra prečila svetove glasb, ki so vplivali na njen glasbeni žanr, se tovrstno popotovanje nadaljuje tudi v praktično celotni skladbi baba louie, v kateri slišimo karibske ritme in pripadajoča ritmična glasbila, zopet v značilno poskočnem ritmu Fly or Die. Ponovno se zdi, da se bendu nikamor ne mudi; daljše, a izčiščene forme, ki so jih kazali že na svojem drugem albumu, se tu še posebej izrazijo in končno pride čas tudi za ekshibicijo njihovih nespornih improvizacijskih veščin ter mirno-intenzivno kompozicijsko dinamiko zasedbe Fly or Die, ki smo je vajeni s prejšnjih plošč. Poleg tega pa v tem komadu prostor prepustijo tudi gostujočim: oglasijo se Nick Broste s pozavno, Rob Frye s flavto, Akenya Seymour z vokalom, Daniel Villarreal s perkusijami in kuža po imenu Kuma. Po prehodu čez dva krajša, lepa, psihedelična interludija ponovno poletimo, bombastični komad take over the world še enkrat prikaže moč, samozavest, pa tudi ambivalenco v izjemni glasbeni virtuoznosti, iskrivosti, neustrašnosti in genialnosti Branch in njenega kolektiva. Za konec pa mehko pristanemo v melahnoliji sklepnega bluesa ((world war)), ki pravzaprav izjemno ponazori oziroma sklene turbulence, vzpone in padce ter neponovljivo dinamiko glasbe in življenja velike Jaimie Branch.

Po poslušani vrhunski plati ((world war)) in njenem sklepu se tako zopet pojavijo občutki, ki so nas prevevali ob smrti Jaimie Branch. To izjemno glasbenico, njen notranji svet, njen iskriv karakter, ki je neločljivo povezan z njeno glasbo in preslikan vanjo, bomo prekleto močno pogrešali. Ostanejo torej žalost, grenak priokus in še močnejša želja po še. Po drugi strani pa moramo ob spominu na njeno genialno osebnost, pa tudi upoštevajoč sporočila njenega najboljšega albuma, živeti in sami sebi, pa tudi najboljši jazzovski trobentačici našega časa preprosto pustiti leteti. Jaimie Branch lives and flies!