Leopard Lady, 2014

Iggy Pop in kitarist James Williamson sta bila po albumu Raw Power, ki se je s časom dokazal kot antologijska stvaritev rocka, v avtorsko zelo plodnem obdobju. Nove pesmi, ki so ostale zabeležene na demo posnetkih, studijskih vajah in na koncertih, so nastajale po tekočem traku, toda prave studijske podobe v tistem času niso dobile. So pa zato v svoji nedorečeni formi dolga leta burile domišljijo ljubiteljev ostrega in hrustljavo-pekočega rock’n’rolla in so pomembno prispevale h krepitvi kultnega statusa skupine.

James Williamson, kitarist, ki  je za trideset let izginil iz rock'n'rolla in je imel uspešno poslovno kariero v razvojnem oddelku Sonyja, na svojem albumu Re-Licked zaključuje delo na teh znamenitih neizdanih skladbah. Pesmi so seveda vrhunske, so klasike underground rock'n'rolla, in družba glasbenikov, ki sodeluje na albumu, je skrbno izbrana. Gre za slavljenje zapuščine skupine Iggy & The Stooges. James Williamson je album posnel z dvema različnima ritem sekcijama – prva sta basist Mike Watt in bobnar Toby Dammit, ki igrata z The Stooges, drugo pa tvorita basistka Primal Scream Simone Marie Butler in izkušeni studijski bobnar Michael Urbano. Glede na to, da se je Iggy Pop odločil, da bo izpustil ta skok v revizijo preteklosti, je James povabil dolgo vrsto bolj ali manj znanih pevcev, ki z vsem srcem pristopajo k izvedbi teh sijajnih pesmi. Nocoj bomo slišali Jella Biafro iz Dead Kennedys, Bobbyja Gillespija iz Primal Scream, Liso Kekaulo iz The Bell-Rays, Gerryja Floyda, Marka Lanegana in med drugimi tudi Jima Thirwella Foetusa.

Družba je izbrana, emocija je pristna, pesmi so super, produkcija je čista, jasna in seksi, ampak Re-Licked vseeno ne odpihne vnetega poslušalca, kot ga lahko odpihnejo ti stari, zapacani demo posnetki, ko se k tistemu, kar lahko slišimo in razberemo, spontano pridruži nekaj malega domišljije. To, kar manjka je pristna, brezizhodna norost, v katero so bili takrat ujeti Iggy & The Stooges. Manjka tisti del glasbe, ki je bil posledica življenjskega sloga, ki so ga imeli Iggy, James, bratje Asheton in pianist Scott Thurston. Iggy je pravilno storil, da se ni pridružil projektu, studijska izvedba bi razkrila, koliko se je spremenil kot pevec in kot človek, in to tem skladbam ne bi koristilo, kajti rock'n'roll ima rad norost kot umetniški izraz. Pesmi na albumu Re-Licked še najbolje funkcionirajo, ko se oddaljijo od izvirnika, ko James Williamson k njim pristopa tako, da ustvarja priredbe, ne pa tako, da končno ponuja primerno, popolno izvedbo skladb, ki jih ni mogel primerno posneti. Zato je eden izmed neizpodbitnih vrhuncev albuma gospel blues rock izvedba pesmi Open Up and Bleed, ki jo poje Carolyn Wonderland. Prav tako izredno zanimiva je izvedba Wild Love, ki jo v duetu  pojeta Mark Lanegan in Alison Mosshart.

Iggy je imel prav, da se ni odločil za projekt, James je imel vso pravico, da posname te pesmi, tako kot je treba. Odličen repertoar, vrhunska izvedba, kar pa se tiče norosti – redki so res nori celo življenje.